Letošnje motoristično potovanje je za nama, pred nekaj urami sva se uspešno vrnila domov. Bilo je dokaj intenzivno, saj je Grčija tako pestra in njena ponudba tako raznolika ter privlačna, midva pa tako radovedna, da si časa, da sproti objavljam tukaj, nisem vzel. Za to bo dovolj časa v prihajajočih tednih, oziroma do naslednjega potovanja. Kdo pa pravi, da mora popotniški dnevnik nastajati v živo oziroma, da je treba to, kar se nam dogaja, ko potujemo, objavljati takoj, ne da bi doživetja dodobra predelali?
Grčijo sva obiskala že devetič. A daleč od tega, da tudi tokrat ne bi videla, obiskala in doživela nečesa novega. V Grčijo sva se resda podala četrto leto zapored, a zadnja tri potovanja so bila potepanja po grških otokih z Mašo, tokrat sva se na pot podala sama z motorjem in šotorom. Kar je seveda potovanje drugačne vrste, ki s seboj prinaša dokaj drugačna doživetja. Za iztočnico letošnjega potovanja sva imela spomine na prvo večje družinsko potovanje, ko smo se s Saro podali na enomesečni potep po celinski Grčiji. To je tudi prvo potovanje, ki je objavljeno na straneh našega popotniškega dnevnika.
Grčijo sva izbrala zato, ker sva želela potovati z motorjem, kar je, kadar potujeva sama, že dolgo časa najina najljubša oblika potovanja. Tovrstno potovanje na nek način zahteva svojevrsten poligon, oziroma teren in glede na trenutne razmere, se nama je zdela Grčija popolna izbira. Dva cela tedna sva si vzela za to pot, ki sva si jo malce preobsežno zastavila, a sva kljub temu večino krajev na spodnjem zemljevidu obiskala. Tri tisoč kilometrov se je nabralo na števcu, kar nikakor ni malo, glede na zavite in gorate ter občasno makadamske ceste, po katerih sva v potovala.
Če sem že pri tehničnih podrobnostih, naj še omenim, da je na srečo minilo že dovolj let od takratnega dolgega potovanja s trajektom iz Benetk do Grčije, ko smo rekli, da tako v Grčijo več ne potujemo in sva na to zaobljubo pozabila. 25 ur na trajektu je resda dolgočasnih, a glede na to, da je alternativa prečkanje vsaj štirih meja, ki imajo vsaka drugačna pravila in da bi za pot v eno smer potrebovala dva do tri dni vožnje po avtocestah v izjemno visokih temperaturah, sva zelo vesela, da sva izbrala trajekt. Sploh pa sva te balkanske poti že velikokrat prevozila, zato nisva ničesar zamudila in še več časa sva lahko namenila Grčiji.
Naj bo tole za prvo objavo dovolj, saj kot sem zapisal zgoraj, potrebujeva čas, da vtise predelava.