V četrtek sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, da je založba na družbenih medijih objavila zapis o naši knjigi Bračkovi na potovanju. Knjiga je izšla že kar nekaj let nazaj, več, kot bi si človek mislil. A ne glede na to, me še danes vsaka misel na doživetja, zapisana v knjigi, vedno spodbudi k temu, da bi potoval. To tudi počnemo, potujemo. Po enoletnem potovanju smo se namreč odpravili na 26 večjih potovanj (če sem prav preštel) in ne vem koliko manjših, krajših, bližnjih. Res pa je, da smo od lanske pomladi morali naša potovanja malce prilagoditi razmeram. V prilagajanju razmeram oziroma situacijam, v katerih se znajdemo, se skriva nekaj izjemnega, a danes ne bi razpravljal o tem. Vsekakor so danes drugačni časi in je odpotovati težje, kot je bilo do pred kratkim. Težje v smislu, da se je treba bolj angažirati in se na potovanje bolje pripraviti. Sploh na potovanje čez mejo. A daleč od tega, da bi bilo potovati nemogoče. Kar je pri vsem skupaj najbolje, je to, da s komerkoli (ki se je dovolj potrudil, da mu je uspelo odpotovati čez mejo) se po vrnitvi s potovanja pogovarjam, pove, da je bilo na potovanju prekrasno. Jasno, bolj, kot se za doživetja angažiramo in potrudimo, bolj smo z njimi nagrajeni in večji vtis pustijo na nas. Sploh, če se zraven tega na potovanju odklopimo od zastraševanja, ki preplavlja družbene in druge medije. Hitrosti, s katero se širi strah, noben virus ne doseže. Tega, kaj povzroča večjo škodo, pa se niti vprašati ne moremo.
Skratka, danes so drugačni časi, tudi kar se potovanj tiče. Zato je vprašanje, ki ga je k zgoraj omenjeni objavi zapisala založba, vsekakor na mestu: “pakiranje kovčkov ali branje s fotelja?” Verjamem, da za zadovoljevanje želje po potovanjih marsikomu zadostuje branje o pustolovščinah, ki so jih doživeli in zapisali drugi. Tudi meni je to včasih dovolj. Včasih pa se moram brzdati in se knjig, v katerih so opisane pustolovščine, ki bi me znale premamiti, niti ne lotim. Najlepše je, ko lahko potujem in berem hkrati. Tako zvečer, po napornem dnevu na kolesarskem potovanju, z veseljem prebiram o tem, kako s kolesi potujejo drugi. Pravzaprav to počnem pravkar, potujem s kolesom, zvečer pa, dokler me ne zmanjka, berem. Branje je zame pač ena tistih reči, s katerimi se nagradim šele po dobro izrabljenem dnevu.
Res je, da je večina držav izven Evrope za potovanja trenutno za nas zaprta ali kako drugače nedosegljiva. A to ne pomeni, da ni mogoče najti alternative. Ne za vsako nedosegljivo destinacijo, se razume. Na primer, potovanja v Indijo ni mogoče nadomestiti z ničemer. Potovanja po katerikoli državi, ki bi jo poznali, ni podobno potovanju po Indiji. Še Indiji sosednja Šrilanka ne. Lahko pa, na primer, potovanje po prostranstvih trenutno nedosegljive Kanade, nadomestimo s potovanjem po dosegljivi Skandinaviji. Tudi če imamo neustavljivo željo, odpotovati nekam ven iz Evrope, je to danes mogoče. To, da je mogoče potovati tudi po naši prekrasni deželi, pa nam je menda že tako ali tako jasno vsem, še tistim, ki potrebujejo redno dozo daljnje eksotike.
Potovanja gredo torej naprej in mi z njimi.