Vtisi s kolesarjenja po ZDA

Po poletnem premoru se zapisi s potovanj vračajo na spletno stran našega družinskega popotniškega dnevnika. Solo kolesarsko potovanje se mi sicer ni izšlo po načrtih, a če sem se v zadnjih letih, ko nam je propadlo toliko popotniških načrtov, česa naučil, sem se tega, da si takrat, ko ti življenje servira limone, pač narediš limonado. Ta je v letošnjem vročem poletju prišla še kako prav. Namesto enega samega dolgega potovanja, smo tako čez poletje opravili kar tri. Zraven mojega zdesetkanega solo podviga po ZDA, še en road trip po Evropi do Pariza, nakar smo odpotovali na hladnejši jug, na Mavricij. A gremo lepo po vrsti. S pisanjem nadaljujem tam, kjer sem končal, nekje v Arizoni v Ameriki. Natančneje, v majhnem kraju Flagstaff, do koder sem po nekaj letalskih prestopih in avtobusnih vožnjah prispel s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Kolo sem sestavil kar na parkirišču avtobusne postaje, nanj naloži vse torbe, kovčke in drugo kramo, za katero se mi je zdelo, da je na dolgem kolesarskem potovanju nepogrešljiva. Ne glede na to, da se mi je zdelo, da sem naložen minimalistično, je kolo s prtljago tehtalo vsaj 35 kilogramov. Ogromna teža, ki jo je treba dan za dnem tovoriti navkreber in po makadamskih poteh. Za razliko od kolesarjenja po lepih ravninskih cestah, kjer teža skorajda ne igra vloge (seveda to nima prav nobene veze s športnim kolesarjenjem).

Ko sem v Flagstaffu pričel pritiskati na pedala, kar nisem mogel verjeti, da sem resnično v ZDA in to na svojem popotniškem kolesu. Da sem po pol leta načrtovanja, začel dejansko potovati. A tako, kot lahko zaradi dreves pozabiš, da gre za gozd, sem zaradi načrtovanja tisoč in ene podrobnosti kolesarjenja po GDMBR, prezrl širši kontekst tega, kaj pomeni kolesariti štiri ali pet tisoč kilometrov. Kakorkoli, začetek je bil prekrasen. Že drugi dan kolesarjenja sem uspel priti do Grand Canyona. Prvi pogled na ta veličasten spomenik moči narave in minevanja milijonov let mi je vzel sapo. V narodnem parku Grand Canyon sem ostal tri dni, a ga nisem prekolesaril niti po dolgem, niti počez, saj ga je za četrt Slovenije. Sem pa ujel nešteto razgledov nanj, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati.

Verjeli ali ne, šele na tem zidu sem se zavedel, da pot začenjam na nekoč opevani Route 66.
Prvo noč sem prespal v kampu Arizona Arctic village, kjer je bilo zaradi višine 2500 metrov nad morjem prijetno hladno. V ozadju skoraj štiritisočak Humphreys Peak.
Grand Canyon.

Ko sem tako na različnih razglednih točkah posedal na ali ob kolesu in očaran zrl v prostranost Velikega kanjona, so me večkrat nagovorili. Neka ženska me je vprašala, če so me do sem pripeljali z avtom ali če imam avto nekje spodaj. Druga mi je rekla, da tako lepo naloženega popotniškega kolesa še ni videla. Nek možakar me je fotografiral in vprašal, kako hitro gre moje kolo. In tako naprej. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj ta vprašanja. V vsem času, ko sem bil v Ameriki in tam s kolesom, avtom in avtobusi prepotoval blizu 5.000 kilometrov, nisem videl niti enega kolesarja. Razen izjemoma v mestih ali na nekaterih narodnih parkih, kjer so jih posojali. Pametni kolesarji že vedo, kje se kolesari in kje ne, sem si mislil, ko sem kolo (precej prekmalu) zapakiral nazaj v kartonsko škatlo.