Božična noč v puščavi je minila v znamenju močnega deževja, ki zjutraj skorajda ni pustilo sledi. Tudi na našem razkošnem šotoru in znotraj njega ne, kar nas je še posebej razveselilo. Sicer suh puščavski pesek se menda ne more odžejati do te mere, da ne bi zaužil vse vode, ki pade nanj. Temperature zraka pa so bile v tem času tudi prenizke, da bi oživela narava in pokazala, da zna biti tudi puščava zelena. Tako, da nas je božično jutro pričakalo z oblaki. Sicer je bilo to glede na letni čas za pričakovati, a smo potihem vendarle upali na sončne žarke. A ta dan nam sonce, ki je za popolno doživljanje puščavskih vedut nepogrešljivo, ni bilo namenjeno.
Po beduinskem zajtrku so nas posedli na džipa in podali smo se v raziskovanje puščave. Kajpada oblečeni v skorajda vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj. V puščavi so namreč jutra hladna tudi poleti, ko so dnevne temperature čez 40 stopinj Celzija, tako da je razumljivo, da so tamkajšnja zimska jutra precej sveža.
Prijazno so nas prišle pozdraviti domačinke.
Za jutranje ogrevanje sva z Mašo splezala na vrh okna Um Frouth Rock Arch. Spust je bil precej neprijeten, saj je peščenjak pravcato drsališče.
Pravzaprav je bilo drsališče naša naslednja postaja. Z Mašo sva se povzpela na visoko sipino in preizkusila nekaj za naju popolnoma novega, sand-boarding.
Na fotografiji je morda ta strmina videti nedolžno, a dekle, ki se je spustilo pred nama, je pri veliki hitrosti padlo z deske in okrvavljeno obležalo v pesku. Na srečo so bili zraven starši in so ji takoj pomagali. Midva sva adrenalinski spust preživela brez padca, le kričala sva kot dva norca.
Sledil je pohod po soteski Burrah. Hm, na fotografiji je videti, da Maša še vedno kriči, a tokrat zaradi trna v dlani.
Pogled z enega od neštetih razgledišč, s katerih je pogled na puščavo spodaj lahko spektakularen.
Čez most je treba peš.
Naš voznik-vodnik v soteski Kazali, kjer smo si ogledali Petroglife.
Toliko o našem doživljanju najspektakularnejše znamenitosti Jordanije. Nisem prepričan zakaj, a do puščav gojimo prav poseben odnos. Kot sem že omenil prejšnjič, smo jih obiskali kar nekaj in prav vseh se dobro spomnim. A tokrat ne bom zašel. S pisanjem ostajam v Jordaniji. Gremo v Petro!