Spokoj v Južni Koreji

Ko takole gledam fotografije kolesarjenja po Južni Koreji, ki jih tukaj objavljam, se zdi, kot da tam nikjer ni nikogar. Niti prometa, niti ljudi. Zares nenavadno, glede na to, kako gosto poseljena država je to. A v tem oziru je Koreja precej podobna preostalemu svetu, namreč tudi tam se vse, kar leze in gre, seli v mesta, podeželski kraji pa postajajo mesta duhov. Potem je razumljivo, da so mesta prenatrpana, saj 51 milijonov Korejcev mora nekje živeti. Če Seul, njihovo prestolnico, primerjamo z našo prestolnico, Ljubljano, se mi zdi še najbolj reprezentativen relativen kazalnik gostota prebivalstva. Če bi imela Ljubljana tako visoko gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer kot Seul, bi v ljubljanski občini živelo 5 milijonov ljudi. Si predstavljate? Sedaj pa si skušajmo predstavljati še to, kako učinkovito mora biti tako ogromno in gosto poseljeno mesto, da sploh lahko funkcionira. Če pomislimo samo na promet, v katerem se pri nas tako dušimo, sploh v mestih, najbrž ugotovimo, da naša mesta in mi ne bi prenesli, da bi nas bilo 16 krat več, kot nas je sedaj. Seveda sem korejska velemesta spoznal le bežno, saj sem obiskal le tri zares velika in si vtis ustvaril v le nekaj dneh, ki sem jih tam preživel. A uporabljal sem tamkajšnji javni prevoz, pil mestno vodo, se sprehajal po avenijah in parkih, jedel v restavracijah, obiskoval znamenitosti in tako naprej, tako, da sem nek občutek, kako tam reči funkcionirajo, vendarle dobil. Priznati moram, da vse skupaj deluje precej dovršeno. To seveda ni presenečenje, saj Južna Koreja velja za urejeno in sodobno državo, zato sem to tudi pričakoval. A ne glede na vse skupaj, je treba povedati, da nikjer nisem naletel na strašansko gnečo, čeprav sem to na nek način pričakoval. Jutranjim konicam v velemestih sem se spretno izognil in jih obiskal čez vikend, tako, da zares ne vem, kako je, ko se ob delavnikih z javnim prevozom odpravijo na delo milijoni ljudi. A vendar ne verjamem, da je tako kaotično, kot si morda predstavljamo. Moja izkušnja v Južni Koreji, tako na celi črti, je bila z eno besedo, spokojnost. Na cesti, na podeželju, ob obiskovanju znamenitosti, v velemestih, skratka povsod. Gnečo sem doživel le enkrat ob obisku muzeja in drugič ob obisku večerne tržnice v Seulu. Še na prečudovito sončno majsko soboto, ki sem si jo rezerviral za ogled znamenitosti Seula, nisem za ogled nobene znamenitosti nikjer čakal v vrsti. Res neverjetno. No, razen na tržnicah, kjer se strežejo sveže pripravljene korejske specialitete. Tam je bilo treba stati v vrsti, da sem prišel do dobrot, kot so Jeou, Hotteok, Bungeoppang in podobne. A do hrane še pridem.

Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Ko sem nazadnje pisal o kolesarskem raju v Južni Koreji, nisem omenil mostov. Nisem prepričan zakaj, a kolesarjenje čez dolge in visoke mostove v Koreji, me je navdajalo z nekim posebnim občutkom, ki je v meni vzbujal strah. Ali bo na mostu kolesarska steza? Ali bo na mostu dovolj visoka ograja? Ali bom s kolesarjenjem čez most storil prekršek? Ali bo veliko prometa? Morda tole zveni smešno ali pretirano, a meni ni bilo niti takrat, niti mi ni sedaj, ko se na to spomnim. Zame zahtevnejša kolesarska preizkušnja, kot kolesarjenje čez dolge in visoke mostove, je le še kolesarjenje skozi tunele. Teh sem se izognil, koliko se je le dalo. Še danes mi v ušesih zveni troblja kamiona, ki me je prehitel v neosvetljenem tunelu nad Kotorjem pred petimi leti. Skratka, ko sem na kolesu, so zame tuneli terra ingrata. Tudi veliki mostovi, ki sem jih prečkal na obalah korejskega morja, niso tako daleč od tega. V enem dopoldnevu sem prečkal pet takšnih mostov, da sem prišel z otoka Goheung na otok Yeosu.

Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Dva zanimiva prometna znaka. Predvsem enega od njiju bi si želel videti pogosteje tudi pri nas.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

V ozadju te fotografije je kamen, ki označuje 38 vzporednik, mejo po kateri so Američani ob koncu druge svetovne vojne Korejo razdelili na sever in jug, kar še danes predstavlja ločnico med dvema povsem različnima svetovnima ideologijama. Bojda je ogled DMZ med obema državama danes turistična atrakcija, a to že zveni groteskno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja