Category: Južna Koreja

Pri podajanju vtisov s potovanj po eksotičnih deželah se pogosto zdi, da želimo prav vsi, ki o tem pišemo in govorimo, poudariti najbolj eksotične, nepredstavljive ali na kakršenkoli način najbolj nenavadne utrinke. Potemtakem je razumljivo, da lahko imajo ljudje, ki informacije o neki deželi prejmejo le od nekoga, ki jo je obiskal, izkrivljeno predstavo. To smo seveda neštetokrat občutili na lastni koži, ko smo se odpravili v kakšno eksotično destinacijo in smo vtise o njej prejeli od drugih popotnikov, ki so jo obiskali pred nami. A ko smo deželo obiskali sami, so bili naši vtisi praviloma drugačni. Velja nekako takole, da se od daleč zdi vsaka dežela bolj nenavadna, eksotična ali nevarna, kot jo nato doživimo, ko tja prispemo in občutimo na lastni koži. Saj kmalu ugotovimo, da so tudi tam ljudje, ki so bolj ali manj enaki kot mi. Razlik med nami je le toliko, koliko jih želimo opaziti. Barvo kože, ki je menda najočitnejša razlika, ko se podamo, na primer nekam v Afriko, opazimo samo prve dni, a se na to, da v deželi, kjer smo na obisku, živijo ljudje, ki so drugačne polti, kmalu privadimo. A po tem, kako smo se na tovrstne spremembe ljudje pripravljeni prilagajati, se močno razlikujemo. Zagotovo ste že slišali, kako se je nekdo, ki se je vrnil s potovanja, pritoževal nad tem, kako nevzdržni običaji veljajo v krajih, ki jih je obiskal. Včasih pozabimo, da je predvsem od tega, koliko smo se na nam nenavadne običaje, ki so v deželi, po kateri potujemo, nekaj povsem običajnega, mi pripravljeni prilagoditi, je odvisno, kako na potovanju uživamo.

Sam s prilagajanjem v Južni Koreji nisem imel težav, čeprav iz našega zornega kota velja za dokaj nenavadno deželo. A jaz v tem, ko opazujem ljudi in običaje v eksotičnih deželah, uživam. Sploh pa so Korejci takšne vrste ljudje, da je težko, da v njihovi družbi, četudi zgolj kot opazovalec, ne bi užival. Da ne bo pomote, niso ljudje takšni povsod. Obiskali smo tudi nekaj dežel, kjer v njihovih običajih ali opazovanju ljudi nismo uživali. Kot popotniki, se razume. Kako bi bilo v eni od dežel, kjer so nam bili ljudje všeč, živeti, se nam niti ne sanja. Kratkotrajen stik z deželo, ki ga imamo na potovanjih, omogoča le bežna spoznanja in bi bilo naivno misliti, da o tem, kako tam ljudje v resnici živijo, karkoli vemo. Morda le kanček.

Tako, da s tem, ko poveličujemo nenavadne utrinke, ki smo jih bili na potovanju po eksotični deželi deležni, nikomur ne delamo usluge, če s tem izkrivljamo dejansko podobo dežele, običajevev in ljudi. Je pa res, da lahko s poveličevanjem popotniške zgodbe bolje zvenijo.

Hrana oziroma to, kaj in kako v Južni Koreji jedo, je za povprečnega obiskovalca z zahoda vsekakor eksotično doživetje. O tem sem pisal nazadnje. A ne glede na nekatere eksotične okuse, v katerih ne uživam in jedeh, ki jih ne jem, mi je bilo zelo všeč, ko so jedi pripravili pred mojimi očmi iz svežih sestavin. Famozne korejske palačinke iz fižola mung so na tržnicah pripravljali do začetka do konca. Od tega, da so mung mleli na kamnitem mlinu, naprej.

Mletje munga,

mešanje sestavin,

cvrtje in

prodaja.

Sveži raki, specialiteta na vzhodni obali.

Res so ogromni.

Sveže pripravljene dobrote iz vseh mogočih sestavin. Paša za oči in brbončice na jeziku, kot je mogoče le na tržnicah v azijskih deželah. Še en dokaz, kako dobro lahko sobivata sodobnost in tradicija. V nekaterih sodobnih državah, ki smo jih obiskali, je namreč do sveže pripravljene hrane iz nepredelanih sestavih skoraj nemogoče priti.

Tržnice, na katerih prodajajo morske sadeže, so poglavje zase. Dvomim, da v korejskih morjih karkoli plava ali leze po morskem dnu, ne da bi se znašlo na tamkajšnjem jedilniku.

Verjamem, da je Južna Koreja za povprečnega obiskovalca z zahoda lahko velik kulturni šok. Tudi sam sem se soočil z nekaj situacijami, s kakšnimi še nisem imel opravka nikjer. A nič ni bilo tako hudo, da bi me vrglo iz tira ali mi na kakršenkoli drug način preprečilo, da bi na kolesarjenju po Koreji užival. Razen hrana. A ta mi niti slučajno ni preprečila užitkov, kvečjemu mi jih je nudila. Bil pa sem kar nekajkrat šokiran nad tem, kar sem dobil na krožniku ali pladnju. Jasno, saj je Južna Koreja ob boku Mjanmarju, Kitajski, Japonski in še kateri eksotični deželi na področju kulinarike. Pravzaprav, če bolje pomislim, jih po tem, kaj in na kakšen način Korejci jedo, celo prekaša. Kulinarika in uživanje v jedeh sta v Južni Koreji nekaj resnično posebnega. Kar sem seveda vedel že, preden sem se v Korejo odpravil, zato tam nisem bil vedno presenečen nad tem, kar sem videl. Poudarek na videl, ne jedel. Saj si marsikatere, za moj okus preveč eksotične jedi, nisem privoščil. A vse, kar se je dalo dobiti v “regularnih” restavracijah, sem poskusil. Naročanje jedi je bilo vedno loterija. Razen na stojnici, kjer sem to, kar sem želel naročiti, lahko pokazal ali tam, kjer je bil jedilni list v angleščini, kar je bilo izjemno redko. Tako sem se bolj ali manj zanašal na srečo in naročal jedi po fotografijah na zidu ali po tem, kar so jedli drugi. Uporabljal sem tudi aplikacije za prevajanje na telefonu, a prevodi so bili najpogosteje povsem napačni oz. nisem znal razbrati niti imena jedi, kaj šele sestavin.

Jedilnik in njegov prevod.


Še en poskus prevoda tega, kaj pravzaprav je v nekem napitku.

Pravzaprav moram priznati, da sem imel veliko srečo, saj je bilo skoraj vse, kar sem dobil postreženo, lahko vsaj poskusil, če že ne pojedel. Morda ta stavek zveni nenavadno, a treba je vedeti, da imajo Korejci v primerjavi z nami dokaj drugačen okus. Zato je resnično čudež, da sem v restavracijah izven turističnih krajev naročil jedi, ki so mi v resnici teknile. Loterija, saj pravim. A ne le to, da so bile jedi, ki sem jih dobil, zame užitne, v glavnem so bile okusne. Ja, korejska hrana mi je zelo teknila. Tudi kimči. Čeprav sem ga jedel vsak dan. Res pa je, da sem pri vsakodnevnem kolesarjenju porabljal precej kalorij, zato sem bil lačen, ko sem sedel za mizo in mi je hrana teknila še bolj, kot sicer.

Bibim-naengmyeon – severno korejska specialiteta, hladna juha z ajdovimi rezanci.

Bibimpab – specialiteta iz kraja Jeonju, kjer sem tole tudi poskusil. Na rižu postrežena zelenjava in meso. Zraven priloge, standardna postrežba v korejskih restavracijah. Ker nisem vedel, kako se naj jedi lotim, je natakar pristopil k meni, mi iz rok vzel kovinske paličice, s katerimi jedo v Koreji, in mi jed pripravil do konca ter pokazal, kako se jé.

Udon, zelenjavna juha z rezanci in kimči.

Korejska hrana mi je tako prijala, da nisem imel niti želje, niti potrebe, da bi iskal kaj drugega. Na potovanjih se nam namreč pogosto zgodi, da se lokalne hrane prenajemo in nato iščemo nekaj drugega, a v Koreji mi to ni padlo na pamet. A ko sem v kraju Gwangju iskal večerjo in sem že skoraj obupal, sem naletel na sodoben lokal, ki je stregel neke posebne jedi. Naročil sem tajsko zvenečo jed, ki se je imenovala Bangkok mum meatballs. Božansko!

Jasno, da se zaradi nepoznavanja jezika pripeti, da človek naredi kakšno neumnost. Ko me je sredi dneva zagrabila lakota v nekih zakotnih krajih, sem se ustavil v prvi restavraciji. Zanikrna na pogled, a ker so bili pred njo parkirani avtobusi, sem domneval, da imajo kaj spodobnega za pojest. Nobenega naziva restavracije, nobenega jedilnega lista in nihče ni znal niti besedice anglešćine. Peljali so me v posebno sobo, saj je v nekaterih restavracijah tako, da gostje ne jedo v skupnem prostoru ampak v ločenih sobah. Brez mize in stola. Sedel sem na tla in čakal. Kmalu sta skozi vrata stopila dva natakarja in nesla pladenj. En pladenj, oba skupaj! Prinesli so mi tole pojedino.

Poskusil sem tudi tradicionalni korejski žar, na katerem si meso popečeš sam. A ker nisem vedel, kako in kaj, so mi tudi tukaj pomagali in mi pokazali, kako.

Haejangguk – hangover soup. Korejska juha za zdravljenje mačka (tistega v glavi), čeprav je meni dobro služila za polnjenje želodca.

Še ena odlična korejska juha, tokrat s svinjino.

Eat or Die zveni grozljivo, sploh, če to piše na embalaži kosila, ki ga dobiš postreženega, a konec koncev je v tem grozečem sporočilu tudi resnica.

Ojingeo Sundae, korejska krvavica, specialiteta v kraju Sokcho.

Še ena nenavadna specialiteta iz Koreje, ocvrt piščanec, izdatno posut s čebulo in pivo.

Za konec še moja jutranja specialiteta, ki me najpogosteje spremlja na kampiranju, ovseni kosmiči z oreščki in banano.

Pašo za oči je treba iskati. Vedno in povsod. Če si na še tako zanimivem, pestrem, pustolovskem in doživetij polnem potovanju ne napasemo oči, potovanje ni takšno, kot bi moralo biti. V mislih imam pašo oči na lepih prizorih. Na potovanjih smo pogosto priča nenavadnim in nevsakdanjim prizorom. Lahko se prepuščamo tudi drugačnosti in kulturnemu šoku ter v tem uživamo, a brez tega, da se naužijemo lepote, ne gre. No, gre, a čutimo pomanjkanje. Jaz ga čutim. Lepota pokrajine, zgradb, mest in seveda lepota ljudi, v nas zbujajo občutke radosti in našim potovanjem dajejo smisel. Najlepši prizori se nam vtisnejo v spomine, ki jih nezavedno prikličemo, ko se kasneje srečamo s podobnimi prizori. Če te prizore lepote sploh prepoznamo in začutimo, da so v nas prebudili poseben občutek. Seveda nismo vsi ljudje enako dovzetni za isto vrsto lepote. Nekateri lahko na neki razgledni točki prečepijo ure in ure ter si tako napasejo oči in dušo, medtem, ko je drugim na tem istem mestu dovolj le trenutek, da pritisnejo na sprožilec fotoaparata. Ja, po tem, kako smo dovzetni za lepoto, oziroma kako močno jo občutimo, se ljudje razlikujemo precej bolj, kot si mislimo. Bil sem že na dovolj lepih krajih z dovolj velikim številom različnih ljudi, da sem videl ljudi, ki najlepših prizorov niti opazili niso in ljudi, ki so zaradi ganjenosti nad prizorom jokali. Lepo je, če so ljudje, s katerimi si delimo trenutke, ko smo očarani, podobno dovzetni, kot mi. V Južni Koreji in na drugih solo potovanjih to žal zamujam. A pomanjkanje na področju deljenja sreče v teh primerih kompenziram z blaginjo na drugih področjih, ki jo prinese le solo potovanje.

Skratka, Južna Koreja in prizori, ob katerih sem si napasel oči. Kar se tega tiče, sem moral biti kar potrpežljiv in moram priznati, da mi je čakanje na lepoto težko padlo. Naj pojasnim. Ko se na kolo usedem doma, se že v pol ure dvignem dovolj visoko, da se v lepem vremenu pod menoj odprejo prekrasni dihjemajoči prizori, ki se jih nikoli ne naveličam. V Koreji sem ta občutek doživel natanko šesti dan. Seveda to ne pomeni, da prvih pet dni nisem videl ničesar lepega, a šele šesti dan sem zagledal prizor, ob katerem mi je zaigralo srce. Bil je krasen sončen dan, dež preteklih dni je opral nebo in znašel sem se v pokrajini Boseong, na jugu Koreje, kjer raste čaj. Prizorov lepote se kar nisem mogel nagledati.

Bil sem v regiji, kamor tuji obiskovalci ne zaidejo pogosto, zato ni bilo človeka, s komer bi lahko karkoli spregovoril. Še v sodobnem lokalu in muzeju, ki sta zaposlovala mlade ljudi, nismo prišli dlje od pozdrava. Potem, ko sem že hotel odkolesariti naprej, sem videl avtobuse in polno avtomobilov v koloni, ki se je vila po neki cesti. Šel sem za njimi in naletel na sejem s polno stojnicami, med katerimi sem se sprehodil. Naprej sem sledil sprehajalcem skozi gozdno pot do vrat, kjer so pobirali vstopnino. Na vprašanje, kaj je tukaj za videti, ki sem ga zastavljal v angleščini, mi nihče ni znal odgovoriti, dokler se nek obiskovalec ni oglasil in rekel, da imajo tukaj čaj. Dovolj zanimivo zame. Zaklenil sem kolo ob nek drog, plačal vstopnino in se zlil z množico obiskovalcev. Znašel sem se na čajni plantaži, ki smo jih ničkoliko že obiskali v Maleziji, Indiji, Šrilanki, Keniji in še kje. A prizori pristiženih grmov čaja, ki vijugajo po dolgem in počez po gričevnati pokrajini, so mi tako privlačni, da me vedno znova navdušijo. Na njih si napasem oči. Tukaj sem bil za ves teden v minusu, zato sem si vzel kar nekaj časa in se tam sprehajal ter srkal vase to lepoto prizorov, ki so se odvijali pred menoj.

Saj lepih prizorov v Južni Koreji sem se naužil pogosteje, kot se morda zdi, a kar se naravnih prizorov tiče, so po mojem okusu le pogledi na to čajno plantažo sodili v kategorijo paše za oči in me najbolj presunili. Južna Koreja vsekakor ponuja izjemno veliko lepot, vrednih ogleda, le videti jih je treba s pravimi očmi.

Ko takole gledam fotografije kolesarjenja po Južni Koreji, ki jih tukaj objavljam, se zdi, kot da tam nikjer ni nikogar. Niti prometa, niti ljudi. Zares nenavadno, glede na to, kako gosto poseljena država je to. A v tem oziru je Koreja precej podobna preostalemu svetu, namreč tudi tam se vse, kar leze in gre, seli v mesta, podeželski kraji pa postajajo mesta duhov. Potem je razumljivo, da so mesta prenatrpana, saj 51 milijonov Korejcev mora nekje živeti. Če Seul, njihovo prestolnico, primerjamo z našo prestolnico, Ljubljano, se mi zdi še najbolj reprezentativen relativen kazalnik gostota prebivalstva. Če bi imela Ljubljana tako visoko gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer kot Seul, bi v ljubljanski občini živelo 5 milijonov ljudi. Si predstavljate? Sedaj pa si skušajmo predstavljati še to, kako učinkovito mora biti tako ogromno in gosto poseljeno mesto, da sploh lahko funkcionira. Če pomislimo samo na promet, v katerem se pri nas tako dušimo, sploh v mestih, najbrž ugotovimo, da naša mesta in mi ne bi prenesli, da bi nas bilo 16 krat več, kot nas je sedaj. Seveda sem korejska velemesta spoznal le bežno, saj sem obiskal le tri zares velika in si vtis ustvaril v le nekaj dneh, ki sem jih tam preživel. A uporabljal sem tamkajšnji javni prevoz, pil mestno vodo, se sprehajal po avenijah in parkih, jedel v restavracijah, obiskoval znamenitosti in tako naprej, tako, da sem nek občutek, kako tam reči funkcionirajo, vendarle dobil. Priznati moram, da vse skupaj deluje precej dovršeno. To seveda ni presenečenje, saj Južna Koreja velja za urejeno in sodobno državo, zato sem to tudi pričakoval. A ne glede na vse skupaj, je treba povedati, da nikjer nisem naletel na strašansko gnečo, čeprav sem to na nek način pričakoval. Jutranjim konicam v velemestih sem se spretno izognil in jih obiskal čez vikend, tako, da zares ne vem, kako je, ko se ob delavnikih z javnim prevozom odpravijo na delo milijoni ljudi. A vendar ne verjamem, da je tako kaotično, kot si morda predstavljamo. Moja izkušnja v Južni Koreji, tako na celi črti, je bila z eno besedo, spokojnost. Na cesti, na podeželju, ob obiskovanju znamenitosti, v velemestih, skratka povsod. Gnečo sem doživel le enkrat ob obisku muzeja in drugič ob obisku večerne tržnice v Seulu. Še na prečudovito sončno majsko soboto, ki sem si jo rezerviral za ogled znamenitosti Seula, nisem za ogled nobene znamenitosti nikjer čakal v vrsti. Res neverjetno. No, razen na tržnicah, kjer se strežejo sveže pripravljene korejske specialitete. Tam je bilo treba stati v vrsti, da sem prišel do dobrot, kot so Jeou, Hotteok, Bungeoppang in podobne. A do hrane še pridem.

Ko sem nazadnje pisal o kolesarskem raju v Južni Koreji, nisem omenil mostov. Nisem prepričan zakaj, a kolesarjenje čez dolge in visoke mostove v Koreji, me je navdajalo z nekim posebnim občutkom, ki je v meni vzbujal strah. Ali bo na mostu kolesarska steza? Ali bo na mostu dovolj visoka ograja? Ali bom s kolesarjenjem čez most storil prekršek? Ali bo veliko prometa? Morda tole zveni smešno ali pretirano, a meni ni bilo niti takrat, niti mi ni sedaj, ko se na to spomnim. Zame zahtevnejša kolesarska preizkušnja, kot kolesarjenje čez dolge in visoke mostove, je le še kolesarjenje skozi tunele. Teh sem se izognil, koliko se je le dalo. Še danes mi v ušesih zveni troblja kamiona, ki me je prehitel v neosvetljenem tunelu nad Kotorjem pred petimi leti. Skratka, ko sem na kolesu, so zame tuneli terra ingrata. Tudi veliki mostovi, ki sem jih prečkal na obalah korejskega morja, niso tako daleč od tega. V enem dopoldnevu sem prečkal pet takšnih mostov, da sem prišel z otoka Goheung na otok Yeosu.

Dva zanimiva prometna znaka. Predvsem enega od njiju bi si želel videti pogosteje tudi pri nas.

V ozadju te fotografije je kamen, ki označuje 38 vzporednik, mejo po kateri so Američani ob koncu druge svetovne vojne Korejo razdelili na sever in jug, kar še danes predstavlja ločnico med dvema povsem različnima svetovnima ideologijama. Bojda je ogled DMZ med obema državama danes turistična atrakcija, a to že zveni groteskno.

Kolesarjenje po gosto naseljenih deželah je lahko precej nevarno početje, saj je tam praviloma tudi promet gostejši. Kolesarjenje po Indiji, Nepalu in podobnih gosto naseljenih deželah v Aziji, mi še ni prišlo na pamet. No, pravzaprav mi je, a se prav zaradi tamkajšnjih cestnih razmer nekako zadržujem. Na srečo so tudi v Aziji visoko razvite in dovolj bogate dežele s posluhom za kolesarje. To se najbolj kaže na dveh področjih. Prvo je kolesarska infrastruktura in drugo odnos voznikov do kolesarjev. Kar se tiče Južne Koreje, bi jo v tem oziru uvrstil v sam svetovni vrh. Seveda sodeč le po deželah, kjer sem že kolesaril. Tudi po Nizozemski, znani kot kolesarjem izjemno prijazna dežela, sem kolesaril, a so se mi kolesarske poti po Koreji zdele boljše. Ti deželi primerjam tudi zato, ker imata obe enako gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer in sta tudi po razvitosti primerljivi. Skratka, kot kolesar sem se v Koreji počutil odlično. Po drugi strani pa sem lani na kolesarjenju po ZDA doživel popolno pomanjkanje kakršnekoli kolesarske infrastrukture. Resda sem kolesaril po odročnih krajih, a vendar sem se tam kot kolesar počutil kot tujek.

Najbrž moram omeniti tudi to, da imam v mislih predvsem to, kako lahko s kolesom potuješ po deželi na daljše razdalje. To, kako so urejene kolesarske steze v mestih, zame na kolesarskih potovanjih niti ni pomembno. Korejo sem izbral zato, ker je od severa do juga in nazaj opremljena z izjemno dovršeno kolesarsko infrastrukturo. To pomeni, da lahko prepotuješ takorekoč celo deželo po kolesarskih poteh, ki so popolnoma ločene od cest, po katerih poteka promet. Pritegnilo me je predvsem to, da lahko kolesarim po tako obljudeni in nenavadni deželi, kot je Koreja, ki je sicer za moj okus preveč modernizirana, a ideja, da jo prekolesarim po kolesarskih stezah, mi je takoj sedla. Kolesarske poti, ki potekajo po dolžini in širini Južne Koreje so znane pod imenom Four Rivers, saj potekajo vzdolž rek. Skupna dolžina teh poti je okrog dva tisoč kilometrov. Ravno prav za kolesarski dopust. Sam sem jih prekolesaril le en del. S tem, da sem se najbolj popularni kolesarski poti, ki poteka v dolžini 600 kilometrov med dvema največjima mestoma v Južni Koreji, izognil. Pač ena izmed mojih kapric, da se preveč populiziranim krajem izognem. Če sem čisto iskren, mi je bilo kolesarjenje zgolj po kolesarskih poteh, ki so odrezane od utripa v tej neverjetni deželi, Južni Koreji, dolgočasno. Zato sem kombiniral in kolesaril tudi po manj prometnih regionalnih cestah in skozi mesta ali vasi.

Prvi vtis, oziroma pogled z avtobusa, ki me je peljal z letališča, je bil kar strašljiv, ko sem pomislil, da sem se s kolesom znašel v deželi s takšnimi prometnicami.

A na srečo sem potem, ko sem kolo sestavil, hitro našel obljubljeno kolesarsko infrastrukturo.

Skozi mesta je bilo praviloma najtežje priti, razen tam, kjer so bile kolesarske poti urejene.

Tam, kjer pa sem kolesaril po vozišču, skupaj z avtomobili, je znalo biti zelo neugodno. Na fotografijah je sicer videti, kot da ni prometa, a to so edini trenutki, ko sem lahko fotografiral. Najtežji so bili vsekakor kilometri, ki sem jih naredil po hitrih cestah in so avtomobili in tovornjaki švigali mimo mene.

Ta tropasovnica je bila najhujša, saj je bila izven naselja in so vozila šibala mimo mene z veliko hitrostjo.

A po kolesarjenju po prometnicah sem prav v kolesarskih stezah našel zatočišče in mir. Te so tako lepo speljane in urejene, da je to skorajda nemogoče verjeti.

Korejci so izjemno zanimivi in hkrati prijetni ljudje. To, da smo na potovanjih srečali zanimive ljudi, sem že večkrat napisal. A tistih, s katerimi je prijetno kramljati, ne glede na jezikovno bariero, ne srečamo tako pogosto. Ko sem kje v restavraciji v Koreji dobil kakšno jed na mizo, ki se je nisem prav lotil, so mi kar vzeli kovinske paličice iz rok in pokazali, kako se pravilno jé. Predvsem zato, ker v večini primerov ni šlo za jedi, ki bi jih poznal in jed ni prišla le na enem krožniku. Skratka, videli so, da mi ne gre najbolje in mi pomagali. Večkrat. Tudi to, da so mi skorajda povsod dovolili, da kolo odnesem v sobo, je bilo nekaj posebnega. Ali, ko sem se receptorju kampa potožil, da se mi zdi narobe, da en kolesar za kampiranje plača enak znesek, kot štirje gostje v avtodomu, mi je v tolažbo prinesel plastenko vode, banano in nekaj paradižnikov. Ta odnos je bil izrazito prisoten predvsem izven turističnih krajev, tam kjer sem se jim zdel nekaj posebnega. “Kaj delaš tukaj? Kako si prišel sem?” me je odrezavo v angleščini nagovoril nek gost restavracije v nekam odročnem kraju na korejskem podeželju. A ker se mi zdi, da nekaj o tem, kako se Korejci izražajo vem, sem se le smejal in le odvrnil, da kolesarim po Koreji. Nekje dve tretjini poti po Koreji sem naredil po neturističnih krajih in tam mi je bilo najbolj všeč. V nekem hotelu me je ogovoril vzdrževalec, ki je pred časom delal v ZDA, zato je tam edini znal angleško. Pravzaprav je bil on prvi Korejec, s katerim sem se pogovarjal in to je bil že šesti dan, ko sem bil v Koreji. Dal mi je svojo telefonsko številko in rekel, naj ga pokličem, če bom kjerkoli v Koreji naletel na težave. Skratka, kot že tolikokrat, so tudi v Koreji bili domačini tisti, ki so potovanje naredili privlačno.

S tem možakarjem, ki je videti, kot da se je sam lotil beljenja fasad teh nebotičnikov, žal nisem mogel spregovoriti. Tole je vztrajnost!

Zraven ljudi, naredi Južno Korejo izjemno privlačno to, kako se tam prepletata tradicionalna in hkrati izjemno sodobna družba.

Hanok, tradicionalna korejska hiša, v kateri sem prespal. A potem, ko sem si vklopil talno gretje sem imel kar težave s spanjem na skorajda razbeljenih tleh.

Med sprehajanjem po starodavnih vasicah si marsikateri obiskovalec nadene tradicionalna oblačila.

No, kolesarji malce izstopajo.

A kot ponavadi, so se mi kraji, kjer sem bil edini obiskovalec, zdeli neprimerljivo privlačnejši. Ohranjenih in obnovljenih tradicionalnih Hanok vasic je v Koreji kar nekaj in ta so dobro obiskana. Občutki ob obisku vasice, v kateri sem bil edini gost, so bili nepopisno slajši, kot tam, kjer sem si lepote delil z drugimi.

Na primer, obisk muzeja je videti takole.

Tudi takšni paviljoni, s katerimi je posejana dežela, so zatočišča spokojnosti in užitek jih je obiskati.

Ostanki obzidja v kraju Gongju.

Prekrasen tempelj Hyangiram na otoku Yeosu.

Še ena zanimivost, za katero ne vem ali jo je pripisati tradiciji ali čemu drugemu. Gre za prečkanje enega od kanalov v mestu Sokcho na vzhodni obali. Čez je mogoče priti na splavu, ki deluje na ročni pogon. Tudi sam sem poprijel za kavelj in pomagal vleči splav.

Skrajni čas, da začnem z objavami iz Južne Koreje. Šele en mesec mineva, odkar sem se vrnil iz Koreje, a sem v tem času bil kar na štirih “potovanjih”. Sedaj lahko končno malce zadiham in napišem nekaj o kolesarjenju po tej fascinantni deželi, ki je tako nenavadna, da je veselje. Bolj, kot se dežela, v kateri se znajdemo, razlikuje od razmer, ki smo jih vajeni, več prilagoditev je potrebnih. Sploh, ko potuješ na način, ki v obiskani deželi ni nekaj običajnega. Potovanje s kolesom in spanje v šotoru v Koreji vsekakor sodi v to kategorijo. A na srečo sem se na nekatere zadeve dobro pripravil in vnaprej dobil informacije, tako, da je bilo vse skupaj precej lažje. Na primer to, da veš, kako priti s kolesom z letališča, izjemno olajša prvi stik z deželo. Ali to, kje kupiti natančno takšno plinsko kartušo, kot jo potrebuješ. Slednje je precej zahtevnejši podvig, kot se zdi. Predvsem pa, brez plinske kartuše ni kampiranja in brez kampiranja ni pravega veselja. V treh tednih sem uspel prenočiti v šotoru v nekaj manj kot polovici noči, a te so bile vsekakor najslajše. Sicer sem spal v motelih, hotelih, savnah in tradicionalnih korejskih hanok hiškah. Kar se tiče nivoja storitev in kapacitet za prenočevanje ter tega, koliko za svoj denar dobiš, je Južna Koreja izjemno visoko. V tako razkošnih, dobro opremljenih, čistih in urejenih hotelskih sobah ter za tako malo denarja izjemno redko spim. Tako čez palec sem samo v lanskem letu spal v vsaj petdesetih različnih hotelih v niti več ne vem, koliko različnih državah, a na tako kakovostne kapacitete za prenočevanje (na popotniškem nivoju), kot so v Južni Koreji, naletim izjemoma. Da ne pišem na pamet, sem sedaj pogledal račun za nazaj; v enem največjih mest sem v centru spal v razkošni sobi s 65 inčnim televizorjem (a to resnično komu kaj pomeni?) in za to plačal 16 evrov.

Mislim, da v povprečju za spanje nisem porabil več kot 30 evrov na noč. Izstopa le Seul, kjer žal nisem dobil prostora v nobenem od avtokampov in sem moral na vrat na nos poiskati prosto sobo, ki mi je lokacijsko ustrezala. Če sem že pri stroških, naj omenim še, da mit o visokih cenah v Južni Koreji ne drži. Vsaj moja izkušnja je bila takšna. Skupaj sem za vse stroške porabil nekje 50 evrov na dan, kar se mi zdi zelo ugodno glede na nivo storitev, ki sem si jih privoščil. S tem, da sem kar precej denarja porabil za vnos kalorij, ki jih je kolesarjenje neusmiljeno kurilo. Jedel sem dobro in se izogibal instant hrani, ki je v Koreji skorajda na vsakem vogalu. Takšnega nabora in tako preprosto dostopne vnaprej pripravljene hrane, še nisem videl nikjer.

Povprečno založen minimarket je videti takole. Izbereš jed ali napitek, odviješ pokrov plastične posode, vanj naliješ vročo vodo iz avtomata, ki je v vsaki trgovinici, sedeš za mizico in zaužiješ karkoli pač si drzneš.

A instant jedi sem si privoščil le ob dveh priložnostih. Prvič iz radovednosti in drugič, ker nisem imel na voljo ničesar drugega. Sploh pa je sveže kuhana korejska hrana tako raznolika, okusna, dostopna in mamljiva, da bi bil greh, zadovoljevati se s čimerkoli drugim. Zato sem vsak dan vsaj enkrat jedel v dobri restavraciji. A obstaja tudi druga skrajnost, kar se tiče razpoložljivosti hrane v Koreji; pomanjkanje svežega sadja. Takšnega pomanjkanja svežega sadja, kot sem ga čutil v treh tednih v Koreji, že dolgo nisem doživel. Če se ne motim, sem dvakrat kupil banane, dvakrat jabolko in enkrat nekaj mandarin. Sadja, razen v velikih supermarketih, kamor sem redko zašel, preprosto ni. To, kar je, pa je pregrešno drago. Na primer, na tržnici v kraju Gangneung je bila cena jabolk 3,5 evra. Za kos, za eno jabolko! Kakorkoli, o korejski hrani, ki me je navdušila precej bolj, kot sem si drznil pričakovati, imam toliko za povedati, da bom to raje pustil za drugo priložnost.

Naročanje v restavracijah je bila loterija, saj smo se redko razumeli več kot eno besedo. A v večini primerov sem nekako uspel naročiti nekaj okusnega. Pravzaprav sem se nad korejsko hrano navdušil! Na fotografiji je tipičen korejski žar. Meso ti prinesejo surovo in si ga pripraviš sam. Prilog, ki jih postrežejo v majhnih skledicah, je nešteto. Razen kimčija, ne znam imenovati ničesar.

Kar se tiče kolesarjenja, sem se ga lotil tako, da sem se izognil gosto naseljenemu in s tem prometnemu predelu Koreje v okolici Seula in začel kolesariti v kraju Sejong, kjer me je odložil avtobus, na katerega sem stopil na letališču. Šele takrat in tam sem se prav zavedel, da sem v Južni Koreji in to s kolesom! Na to sem se večkrat spomnil, ko sem kolesaril čez kakšen dolgočasen predel, ki ni nudil zanimivih razgledov. Takrat sem si rekel sam pri sebi; “Ej, v Koreji sem. Na kolesu!” Ne glede na to, koliko popotniških podvigov v solo obliki je že za menoj, imam vedno znova nekaj težav, da zadeve v glavi postavim na pravo mesto in se prepustim hkrati garanju in uživanju. Sabrina, ki me pozna bolje, kot se poznam sam, mi je že pred odhodom v Korejo zabičala: “Glej, da ne prideš predčasno domov!” Pridno sem ubogal, kaj pa drugega.

S prvim resnim kolesarjenjem v Aziji sem zaključil. Po Koreji! Še sam ne morem verjeti. Niti tega, da sem si to nenavadno deželo izbral za popotniško kolesarjenje, niti tega, da mi je vse skupaj dejansko uspelo izpeljati. Za samo pokrajino sicer ne morem zapisati, da je precej drugačna od Slovenije. Leži na podobni zemljepisni kot Slovenija, zato ima podobno podnebje in posledično tudi pokrajino. Tudi poljščine in drevesa, ki sem jih opazil, so se mi zdela v večini primerov enaka kot pri nas. Z nekaj izjemami, se razume. Podobnost je opaziti tudi v infrastrukturi in urejenosti krajev in mest. Seveda so razlike, a majhne, v primerjavi z razlikami med Slovenijo in večino drugih držav v Aziji, ki smo jih obiskali. Gre za zelo urejeno in tehnološko napredno državo, v marsikaterem pogledu naprednejšo od Slovenije. Če bi moral izpostaviti eno razliko, je to odnos ljudi. Vsaj to, kar sem imel priložnost sam doživeti v treh tednih, je bilo drugače od odnosa, ki ga imamo v Sloveniji do neznancev, kar sem bil jaz vsem Korejcem. Korejci so drugačni od nas, Slovencev. Razlike so precej bolj očitne, kot jih uzreš na prvi pogled. Šele, ko jih pri vsakdanjih opravilih opazuješ ali se uspeš celo s kom od njih zaplesti v pogovor, ugotoviš, kako drugače vidijo isti svet, kot ga vidimo mi. Pravzaprav je bil to zame največji magnet, da sem se za potovanje v Korejo sploh odločil. Bil sem preprosto radoveden, kakšni so tamkajšnjih ljudje, o katerih sem slišal že toliko zanimivega oziroma nenavadnega.

Že prvi dan sta se mi v spomin vtisnila dve posebnosti, ki sta me spremljali vso pot po Koreji. Učinkovitost in ustrežljivost. Že od prvega trenutka naprej. Ne vem, če sem kdaj tako hitro in učinkovito prišel z letališča, kot na Incheonu, največjem korejskem letališču. S tem, da sem potoval s kolesom, zapakiranim v ogromni kartonski škatli. Zapakirano kolo sem vzel s traku tam, kjer je pisalo Bulky luggage in ga naložil na voziček, ki je bil zraven. Formalnosti ob vstopu v državo sem opravil v nekaj minutah in stopil do avtobusne postaje v letališki stavbi. Tam sem na avtomatu kupil vozovnico in počakal dvajset minut na avtobus. Ko je prišel, sem karton s kolesom naložil v prtljažnik, sedel na avtobus in se pustil zapeljati v Korejo. Tako preprosti in učinkoviti prestopi meja s prtljago, kot je veliko kolo, so redki. Kaj šele, da lahko kolo tako zlahka naložiš na avtobus. Vse skupaj sem v Koreji kolo dal na avtobus šestkrat in vedno brez zapletov. Razen zadnjič, ko je voznik avtobusa-limuzine, ki vozi na letališče, vztrajno odkimaval in govoril: “No-No-No-No-No!”, ko sem se hotel vkrcati s kolesom. Komaj mi ga je uspelo pregovoriti, da sem kolo lahko položil na kovčke, ki so že bili v prtljažniku avtobusa. Premik z avtobusom sem naredil vedno iz istega razloga: ker ni bilo primerne ceste, po kateri bi se lahko peljal s kolesom. To je le en primer učinkovite storitve, ki sem jih bil deležen v Koreji.

Bolj od tega me je presunila ustrežljivost. Na potovanjih smo že naleteli na vse sorte ljudi, a tako ustrežljive, kot v Koreji, se ne spomnim, da bi še kje srečali. Razen izjemoma. Že prvi dan, ko sem našel avtokamp, mi je eden od tam zaposlenih fantov pomagal tako daleč, da mi je dal svojo mobilno številko, da ga pokličem, če bi bilo karkoli narobe. S tem, da se nisva razumela niti besedice! Podobna zgodba se je večkrat ponovila. Da mi je nekdo, ki je znal angleško, kar je bilo zelo redko, dal svojo telefonsko številko, da ga pokličem, če bi potreboval kakršnokoli pomoč. Saj ne, da sem kazal kakršnokoli stisko, zaradi česar bi se jim morda zdelo potrebno, da mi pomagajo. Imel sem občutek, da se jim je to, da pomagajo tujcu, zdelo nekaj povsem naravnega. Morda se motim, a to je ena od posebnosti delovanja Korejcev, ki jih pripisujem Konfuciju, čigar filozofija je močno prisotna v Južni Koreji še danes. To, da lahko sodobna družba danes deluje po naukih, zasnovanih pred dva in pol tisoč leti v neki povsem drugačni družbeni ureditvi, me je izredno fasciniralo. Delovanje korejske družbe se mi je zdelo tako zanimivo, da bom temu namenil več pozornosti ob drugi priložnosti.

Skratka, za začetek naj bo to dovolj. Do prihodnjič pa se odločim, kako bom to korejsko-kolesarsko pustolovščino sploh ubesedil.

Rdeča ponazarja prekolesarjeno pot. Kakšnih 1200 kilometrov in 10.000 metrov vzpona sem pridelal.

Prvi kilometri na kolesu, preden sem popotniško torbo zamenjal za kolesarske torbe.

Z izbiro destinacije za letošnjo kolesarsko eskapado sem se kar nekaj časa ukvarjal. Nekako nisem uspel najti tiste, ob omembi katere bi mi poskočil utrip, še preden sedel na kolo. Dokler nisem povsem slučajno naletel na deželo z “najboljšo kolesarsko infrastrukturo” v Aziji. Ko sem pomislil na to, kako zelo nenavadna je Koreja in da tam še nismo bili, sem se hitro ogrel. Grem seveda v Južno, ne Severno Korejo, saj me države, kot je slednja, niti najmanj ne privlačijo. O Južni Koreji ničesar ne vem, kar jo naredi še privlačnejšo. No, poznam Gangnam Style in kimči. V Koreji imajo dom tudi Samsung, Kia, Hyundai in drugi velikani, a to me ne gane. Tako na daljavo ne, a ko se bom znašel v tej deželi mega kontrastov, bo najbrž drugače. Gre za izjemno gosto naseljeno državo, menda najgosteje med večjimi državami na svetu. Tam živi 500 odstotkov več prebivalcev na kvadratni kilometer, kot v Sloveniji.

A mislim, da vnaprej, iz zavetja domače dnevne sobe, nima pravega smisla razpredati o tem, kakšna je dežela, ki je še nisem obiskal. Že čez nekaj ur se bom usedel na letalo in jutri opoldan pristanem v Južni Koreji. Če bo vse po načrtu, začnem še isti dan kolesariti. Najbrž se bom kaj oglasil, a ne tukaj, ampak na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.