Pri podajanju vtisov s potovanj po eksotičnih deželah se pogosto zdi, da želimo prav vsi, ki o tem pišemo in govorimo, poudariti najbolj eksotične, nepredstavljive ali na kakršenkoli način najbolj nenavadne utrinke. Potemtakem je razumljivo, da lahko imajo ljudje, ki informacije o neki deželi prejmejo le od nekoga, ki jo je obiskal, izkrivljeno predstavo. To smo seveda neštetokrat občutili na lastni koži, ko smo se odpravili v kakšno eksotično destinacijo in smo vtise o njej prejeli od drugih popotnikov, ki so jo obiskali pred nami. A ko smo deželo obiskali sami, so bili naši vtisi praviloma drugačni. Velja nekako takole, da se od daleč zdi vsaka dežela bolj nenavadna, eksotična ali nevarna, kot jo nato doživimo, ko tja prispemo in občutimo na lastni koži. Saj kmalu ugotovimo, da so tudi tam ljudje, ki so bolj ali manj enaki kot mi. Razlik med nami je le toliko, koliko jih želimo opaziti. Barvo kože, ki je menda najočitnejša razlika, ko se podamo, na primer nekam v Afriko, opazimo samo prve dni, a se na to, da v deželi, kjer smo na obisku, živijo ljudje, ki so drugačne polti, kmalu privadimo. A po tem, kako smo se na tovrstne spremembe ljudje pripravljeni prilagajati, se močno razlikujemo. Zagotovo ste že slišali, kako se je nekdo, ki se je vrnil s potovanja, pritoževal nad tem, kako nevzdržni običaji veljajo v krajih, ki jih je obiskal. Včasih pozabimo, da je predvsem od tega, koliko smo se na nam nenavadne običaje, ki so v deželi, po kateri potujemo, nekaj povsem običajnega, mi pripravljeni prilagoditi, je odvisno, kako na potovanju uživamo.
Sam s prilagajanjem v Južni Koreji nisem imel težav, čeprav iz našega zornega kota velja za dokaj nenavadno deželo. A jaz v tem, ko opazujem ljudi in običaje v eksotičnih deželah, uživam. Sploh pa so Korejci takšne vrste ljudje, da je težko, da v njihovi družbi, četudi zgolj kot opazovalec, ne bi užival. Da ne bo pomote, niso ljudje takšni povsod. Obiskali smo tudi nekaj dežel, kjer v njihovih običajih ali opazovanju ljudi nismo uživali. Kot popotniki, se razume. Kako bi bilo v eni od dežel, kjer so nam bili ljudje všeč, živeti, se nam niti ne sanja. Kratkotrajen stik z deželo, ki ga imamo na potovanjih, omogoča le bežna spoznanja in bi bilo naivno misliti, da o tem, kako tam ljudje v resnici živijo, karkoli vemo. Morda le kanček.
Tako, da s tem, ko poveličujemo nenavadne utrinke, ki smo jih bili na potovanju po eksotični deželi deležni, nikomur ne delamo usluge, če s tem izkrivljamo dejansko podobo dežele, običajevev in ljudi. Je pa res, da lahko s poveličevanjem popotniške zgodbe bolje zvenijo.
Hrana oziroma to, kaj in kako v Južni Koreji jedo, je za povprečnega obiskovalca z zahoda vsekakor eksotično doživetje. O tem sem pisal nazadnje. A ne glede na nekatere eksotične okuse, v katerih ne uživam in jedeh, ki jih ne jem, mi je bilo zelo všeč, ko so jedi pripravili pred mojimi očmi iz svežih sestavin. Famozne korejske palačinke iz fižola mung so na tržnicah pripravljali do začetka do konca. Od tega, da so mung mleli na kamnitem mlinu, naprej.
Mletje munga,
mešanje sestavin,
cvrtje in
prodaja.
Sveži raki, specialiteta na vzhodni obali.
Res so ogromni.
Sveže pripravljene dobrote iz vseh mogočih sestavin. Paša za oči in brbončice na jeziku, kot je mogoče le na tržnicah v azijskih deželah. Še en dokaz, kako dobro lahko sobivata sodobnost in tradicija. V nekaterih sodobnih državah, ki smo jih obiskali, je namreč do sveže pripravljene hrane iz nepredelanih sestavih skoraj nemogoče priti.
Tržnice, na katerih prodajajo morske sadeže, so poglavje zase. Dvomim, da v korejskih morjih karkoli plava ali leze po morskem dnu, ne da bi se znašlo na tamkajšnjem jedilniku.
