Potovati, ne govoriti

Letos se nisem pritoževal čez preobilico dogajanja v juniju, z dogodki najbolj obremenjenem mesecu v letu. Lahko bi rekel, da sem se ga naučil sprejemati, a resnica je drugje. Recimo, da smo vsi skupaj prezaposleni z drugimi obveznostmi in se nas vse veselice in druga dogajanja, ki jih je prvi poletni mesec poln, ne dotaknejo. Iz tega vidika se mi zdi, da je junijski preobrat večji, kot prehod iz starega v novo leto. Takrat praktično obrnemo le list na koledarju, šola, služba in druge aktivnosti pa tečejo v istem ritmu naprej. No, razen junakov, ki se gredo novoletne zaobljube in uspešno, predvsem pa trajno, spremenijo slabe razvade v dobre navade. Po drugi strani se v mesecu juniju marsikaj zaključuje in se hkrati marsikaj začenja na novo. To je vedno odlična priložnost za spremembo. Vsekakor spremembo na bolje, ne na slabše. Rekel bi, da je za pozitivne spremembe potrebno, da smo proaktivni, torej, da se želimo od aktivnosti razpočiti. Za razliko od reaktivnosti, torej od pasivnega čakanja na to, da bodo zadeve šle na bolje same po sebi. Čeprav so tudi stvari ali razmere, ki jih je najbolje prepustiti samim sebi, če želimo, da gredo na bolje. Sicer imamo s tem najbrž vsi odrasli dovolj izkušenj, da vemo, kdaj je bolje biti aktiven in kdaj pasiven. A kaj, ko je med tem, da nekaj vemo in med tem, da ukrepamo, za ves svet razlike. To so vedeli že v starem Rimu in so si izmislili rek Acta non verba. Dejanja, ne besede. Sila preprosto zveneč princip, ki nas spodbuja, da smo proaktivni, odločni in posledično odgovorni za svoja dejanja.

Sam se bom potrudil udejanjiti ta princip tako, da se bom za nekaj časa poslovil od besed in se lotil dejanja v obliki potovanja. Tako, da se na te strani vračamo čez dober mesec.

Vsem skupaj želimo prečudovit skok v poletje in zdravo mero aktivnega udejstvovanja v pravi smeri.