Tako, pa smo nazaj. Saj ne, da smo bili kjerkoli daleč, le s te spletne strani smo bili na kratko odsotni. Letošnje poletje je za nas eno tistih, ki jih ne zaznamuje kakšno eksotično potovanje, morda le kak podvig. Poletja tako ali tako niso nikoli bila naš primarni termin za potovanja in smo takrat potovali le, če smo morali. Morali predvsem zaradi tega, ker je to čas počitnic in dopustov, ne zaradi česarkoli drugega. Seveda pa smo na nek način tudi izbirčni, saj imamo to možnost, da si lahko, do neke mere oziroma v nekih okvirjih, sami izbiramo termine potovanj.
Pri sprejemanju odločitev za termin potovanja in izbiro destinacije smo (vedno bolj) pozorni na troje. Prvič, da takrat, ko nameravamo nekam odpotovati, tam ni največje gneče, torej da v času našega potovanja tam ni vrhunec turistične sezone. Če je le mogoče, se kakršnikoli gneči radi izognemo. Stati v kolonah na cestah, letališčih, za oglede znamenitosti, pred restavracijami in še kje, ni več nekaj, kar smo pripravljeni prenašati, če le imamo drugo izbiro. Nekatere destinacije pa so takšne, da je sezona, ko jih je mogoče obiskati, sploh, kadar potuješ brez strehe nad glavo, torej s kolesom ali motorjem in spiš v šotoru, zelo kratka. Tako sva v višku sezone obiskala Kašmir, Patagonijo, Norveško in še kateri konec sveta. A to so tako odročne destinacije, da na srečo ne prejmejo veliko obiskovalcev in tudi na vrhuncu sezone ni gneče. Dober primer tega, kako neko destinacijo doživljamo v glavni sezoni ali izven nje, je to, kar smo doživeli v Makarski. To sem prvič obiskal enkrat spomladi, ko je bilo sonce že dovolj toplo za sončenje in morje za kopanje. To prečudovito plažo sem na vsak način želel pokazati Sabrini, kar mi je tudi uspelo, ko sva se nekaj let zatem, a na začetku avgusta, vračala z motorističnega potovanja po Italiji. A takrat se nisva niti sončila, niti kopala, temveč sva se na petah obrnila in odšla stran.
Ista plaža v Makarski pred in med glavno sezono.
Seveda pa je to, kar je za nekoga pekel, za drugega raj. Ravno včeraj sem na pripombo, da je sedaj na morju gneča, slišal repliko, jaz imam pa rada gnečo.
Drugič, da je v času našega potovanja tam takšno vreme, ki nam ustreza. Poletna vročina postaja vedno bolj odločilen faktor za to, da se odločamo o tem, kam in kdaj potovati. Sploh, ko potujeva z motorjem, kar tako rada počneva, se temu praktično ves poletni čas odrečeva. Nevzdržno vročih potovanj na motorju sva si izkusila že dovolj, da tega več ne počneva. A kljub temu naju je še nekaj let nazaj v Grčiji, čeprav sva bila tam sredi junija, zalotil vročinski val s temperaturami nad 40 stopinj, kar je bilo resnično nevzdržno. Sploh, ko kampiraš in pred vročino praktično ne moreš uiti niti čez dan, niti čez noč, dan za dnem. Najhuje je bilo na motorističnem potovanju po Srednji Aziji, ko sva imela štirinajst dni zapored vsak dan temperature okrog 40 stopinj. Ob tem da sva precej časa vozila po puščavskem svetu in brezpotjih, kjer je bilo že vodo in bencin skoraj nemogoče dobiti, kaj šele kakšno senco. Takrat sva vstajala pred peto uro zjutraj, vozila do opoldneva, nato poiskala hotel in poležavala v klimatizirani sobi do večera, ko sva šla ven na sprehod in večerjo. Kakšno potovanje!
Tretji dejavnik so cene. Če kje ponudba in povpraševanje narekujeta cene trga, je to turizem. Od prevoznih in namestitvenih stroškov, do hrane in vsega drugega. Vse je v višku sezone najdražje in to ne zgolj za nekaj odstotkov, temveč tudi za 400 ali več odstotkov. Neverjetno, a drži.
Sicer je dejavnikov, zaradi katerih se upiramo kakršnimkoli potovanjem sredi turistične ali visoke sezone še več, a gneča, visoke temperature in visoke cene so poglavitni razlogi, da smo poleti raje doma. Kar za nas ni nič novega. Angleži imajo lep izraz, shoulder season, ki pomeni termine pred in po glavni sezoni. Če je le mogoče, potujemo takrat, saj so nam takrat okoliščine precej bolj pisane na kožo.
Seveda pa izbira najustreznejšega termina in celo destinacije ni mogoča vedno oziroma za vsakogar. Sploh, ko imamo majhne otroke ali smo omejeni s časom, ko lahko koristimo letni dopust ali kaj tretjega. Zagotovo so tudi ljudje, ki jih niti gneča, niti vročina, niti visoke cene ne motijo. In tudi takšni, ki vztrajajo pri privzgojenih navadah; na morje se gre poleti, ker smo vedno takrat hodili!
A vedno bolj očitno dejstvo postaja preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki v krajih, obremenjenih s turizmom, živijo. Morda več o tem prihodnjič.