Že veliko let sanjarim o tem, da bi se peljal po Majstorski cesti čez Velebit. Menda sem pred več kot desetletjem slišal zanjo, si izposodil knjigo, ki to cesto opisuje in si naredil kopijo nekaj strani iz knjige. A nikakor nisem našel priložnosti, da se po tej cesti zapeljem. Ne glede na to, da je do tja le nekaj ur vožnje od doma. A je na takšni lokaciji, da tam mimo vedno drvimo k nekim bolj oddaljenim ciljem in si za to cesto enostavno nisem vzel časa. Nisem pa hotel le mimogrede zdrveti čez njo ali se celo tam peljati z avtomobilom. Tja čez se gre s kolesom ali z motorjem. No, tako sem se odločil jaz zase, se razume. Na kolo sem sedel doma, odkolesaril do prve železniške postaje in po nekaj prestopih ter dolgih urah na vlaku prispel do Ilirske Bistrice. Od tam sem sem se bolj ali manj spustil s kolesom do tretjega hrvaškega mesta, Reke. Tam se je začelo zares.
V tamkajšnjem hostlu sem imel zanimivo družbo.
Razgledi z Velebita so fantastični, eni najlepših na Jadransko morje, ker jih je. Zelo dobro jih pomnim od takrat, ko sem se čez Velebit odpravil peš. A dobro se spomnim tudi težko prehodnih temačnih gozdov, zato me je bilo kar malce strah, kako bodo te poti prevozne na kolesu. Odločil sem sem, da tokrat ne grem na tiste najbolj terenske, saj sem s kolesom tudi letos prejahal dovolj težavnih gozdnih brezpotij, zato sem se raje držal cest. Šele, ko mi je na lepi cesti postalo dolgčas, sem zapeljal na kakšno zahtevnejšo, tako, da je bila vseh prava mera.
Razgled na kvarnerske otoke mi je delal družbo.
V notranjosti je Velebit videti drugače, a prav tako razgiban. Ni razgledov na morje, a kolesariti v takšni naravi, kjer ne srečaš žive duše, kaj šele avta, je čista uživancija.
Modra misel na klopci.
Na poti od Gospiča me je presenetilo neskončno polje praproti.
Majstorska cesta se začne v kraju Svetu Rok in se konča malce pred krajem Obrovac. Prekrasno zavito cesto so odprli pred dvema stoletjema in je povezovala Dunaj in Zadar. 42 kilometrov dolg odsek je danes le še relikt, a doživetje ni zato nič manjše. Vsaj zame, ki obožujem lepo zavite ceste, ki iza krmila kolesa ali motorja ponujajo lepe razglede. Zanimivo, da tega v avtu sploh ne opazim. No, opazim jih še, nikakor pa jih ne občutim.
Tulove grede (1120m).
Zaključek poti (da se ne zmotim in zapišem cilj, saj sem o tem, kaj je pravzaprav cilj, pisal zadnjič) je bil kajpada na morju.
