Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.
Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.
Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.
Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.
A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.
Upam, da res! Pa srečno!
Super, hvala bo v veliko pomoč.
Pozdravljeni!
Hvala za vaše mnenje in čestitke k nameri, da se podate čez prekrasen Velebit.
“Katerakoli informacija”, pišete. Bojim se, da je to preširoko zastavljeno vprašanje, saj ne vem, katere informacije bi vas utegnile zanimati. Nekaj iz glave:
Pešpot je dobro markirana, a na nekaterih odsekih markacij zmanjka. Predlagam, da si snamete gpx in ga namestite na telefon. Zraven seveda vzemite baterijo za polnjenje telefona.
Jaz sem s seboj tovoril vso hrano za 8 dni. Vode je dovolj na poti v kočah oz. bivakih, vmes je praviloma ni.
Medveda nisem videl, le slišal, modrasa pa sem videl, a ne slišal.
Pravzaprav ne vem, kaj vam naj napišem. Ključna je psihofizična pripravljenost, v glavnem je to vse. Sploh pa, če sta dva, je vse skupaj precej lažje in varneje, kot če gre le eden sam.
Preverite odprtost postojank pred odhodom. Ena je bila namreč zaprta in sem v enem dnevu moral prehoditi dve etapi, 28km oz. 11ur.
Nositi več kot dvajset kilogramski nahrbtnik tako rekoč ves dan, dan za dnem osem dni, predstavlja velik izziv. Kljub temu, da zraven nisem imel skorajda ničesar, kar nisem uporabil, popil ali pojedel. Le pelerina in škatlica prve pomoči sta ostali nedotaknjeni.
Podrobnejši opis poti je tukaj: http://sloveniawalker.blog.siol.net/
Če imate kakšno konkretno vprašanje, pa kar napišite, z veseljem odgovorim.
Ja super, čestitke. Že nekaj časa gledam in študiram kako priti do opisa in informacij o sami poti.
Vem da je je veliko napisanega, pa vendar informacija iz prve roke nekoga ki to prehodi, največ pripomore.
S kolegom greva konec maja in začetek junija 2018 prehodit Velebit v enem kosu, morda se nama še kdo pridruži. Zato rabiva čimveč koristnih informacij opisa poti.Sva izkušena planinca navajena vseh pogojev v srednjem pogorju kakor tudi v visokogorju, tudi Himalaja nama ni tuja. Pa vendar, preden greš, je potrebno vse dobro naštudirat od A pa do C plana.
Prosim če je možna katerekoli informacija lepo prosim zanjo.
Že vnaprej hvala in še veliko lepih trenutko preživetih v naravi, katera nam je bila dana,
Kdor zna ceniti kar mu je dano, spoštovati druge in jih ceniti, bo tudi sam deležen tega.
S spoštovanjem,
Rudolf Sedmak
Hvala! Ja, je bilo kar treba nekaj prehoditi. 🙂
Čestitke! Tole pa je bil podvig.
Zdravo! Hvala.
Ta etapa je menda najpopularnejša. Je tudi zelo lepa in bolj ali manj ravna. Proti jugu je bolj divje in samotno, kar ima seveda svoj čar….
lp
Vsaka čast! Prehodila le Zavižan-Alan, in me mika še naprej. Mogoče 1x:)
LP