Levade so eno največjih čudes Madeire. Otok ima namreč kljub majhnosti, saj južno in severno obalo loči le kakšnih dvajset kilometrov, dokaj različno klimo. Na jugu je suho in toplo, v hribih in na severu pa vlažno in hladneje. Zato so v časih, ko je Madeira postala zanimiva za pridelovalce sladkornega trsa, izgradili namakalne sisteme, ki jim pravijo levade. S pomočjo teh so z visokih gora, ki jih na Madeiri ne manjka, vodo speljali na jug, kar je omogočilo bogatejši pridelek. Sprva sladkornega trsa, kasneje, ko je svet postal zasvojen s sladkim vinom Madeira, pa vinske trte. Skratka, ti namakalni kanali se imenujejo levade in jih je bojda za več kot dva tisoč kilometrov! Resnično fascinantna domislica in posebnost, za katero še nisem slišal nikjer drugje. Naju so levade pritegnile zaradi druge značilnosti oziroma drugačne uporabne vrednosti, kot je pretakanje vode. Levade so namreč še delujoče in po njih se nenehno pretaka voda. Kar pomeni, da jih je potrebno tudi vzdrževati. Zato je ob levadi speljana tudi ozka potka, po kateri je mogoče hoditi. Tako se je najbrž pred desetletji na Madeiri porodilo pohodništvo po levadah. To sicer ne pomeni, da je teh poti za dva tisoč kilometrov, jih pa je zagotovo na stotine, več kot dovolj za povprečnega pohodnika.
Ko sva načrtovala potovanje na Madeiro, nama je takoj postalo jasno, da je teh poti preprosto preveč, zato sva sklenila, da si jih bova izbirala vsak dan sproti. Odvisno od razpoloženja, vremena, kondicije in še česa. In tako sva tudi storila. Vse skupaj sva jih prehodila osem.
Levada do Caldeirão Verde – PR9. Ena najpopularnejših levad, ki nikakor ni za vrtoglave. Ali za tiste, ki trpijo za klavstrofobijo. Nekateri odseki so namreč speljani čez vertikalno steno več sto metrov visoko.
Da sva prišla do cilja oziroma polovice poti, saj se je bilo treba tam obrniti in prehoditi isto pot nazaj, sva morala skozi pet popolnoma temnih tunelov. Seveda blatnih in mokrih, a tudi to je del izkušnje. Čeprav ni deževalo, je tam vode v izobilju, zato ni šans, da se s pohoda vrneš suh.
Levada Dos Cedros – PR14. Še ena levada, kjer je bilo vode več, kot bi si je želela. Sabrina je v nekem trenutku, ko se je izogibala mlakam, z obema nogama stopila v kanal z vodo. Če se ne motim, so se ji lepi novi čeveljci posušili šele po treh dneh.
Ni manjkalo razgledov in pisanih ptic.
Po tej levadi sva se odločila, da ne greva več po levadah, ki so speljane skozi mračne in vlažne gozdove ter raje poiskala poti, ki so bolj razgledne. Pohajkovanje brez razgledov nama nekako ni pri srcu. Tako sva se odpravila proti obali. Tokrat na jug, kjer bojda, v primerjavi s severom, nenehno sije sonce.
Caminho Real do Paul do Mar – PR 19. Pot, ki nama je bila v vseh ozirih najlepša. Najlepši razgledi, najlepše vreme in najboljša družba, saj na vsej poti nisva srečala nikogar.
Levade je čez čas zmanjkalo in jo je nadomestila tlakovana potka, po kateri sva se za nekaj sto metrov spustila proti morju. Vzela sva si veliko časa, saj se takšnih prizorov preprosto ni mogoče naužiti.
Božične zvezde na Madeiri so malce večje od teh, ki bodo naslednji mesec krasile naše domove.
Pot sva zaključila v restavraciji v ribiški vasici Paul do Mar. Sabrini je bilo za ta dan hoje dovolj, jaz pa sem se še povzpel 600 metrov visoko v kraj Brezeres, kjer sva imela parkiran avto.