Category: Madeira

Na Madeiri sva v glavnem hodila na pohode, saj to zadnja leta počneva bolj ali manj na vsakem potovanju. Razen, kadar potujeva z motorjem, se razume. Ko na Madeiri nisva hodila po levadah, sva se sprehajala po mestih ali vaseh ter, kot vzorna turista, obiskovala znamenitosti. Najraje naravne, saj so nama te daleč najbolj pri srcu. A ker znajo na Madeiri sila dobro poskrbeti za to, da so atraktivna destinacija, raznoraznih znamenitosti zlepa ne zmanjka. Kamorkoli se obrneš je neka tabla, ki te usmerja k ogledu tega ali onega. Res pa je, da sva vrtov, cerkva, spomenikov, muzejev, gradov, rojstnih hiš in kaj vem kakšnih turističnih znamenitosti videla že toliko, da se zlepa ne pustiva nagovoriti. Izbereva le tiste, ki izstopajo ali naju pritegnejo zaradi nečesa posebnega. Kot na primer tradicionalne hiške v kraju Santana, ki so zaradi barv, oblike in velikosti tako privlačne, da se jim je nemogoče upreti. Dovolj se je usesti na klopco, opazovati pisano okolico in turistični vrvež

in si privoščiti šilce pristne Ginje v kozarčku iz čokolade.

Madeira je znana še po nečem, kar žal nikoli ne pride do nas, v Slovenijo. Po bananah. Bojda pridelajo 24.000 ton banan letno. Ko se sprehajaš po Madeiri, četudi po mestih, ne moreš ne opaziti, da povsod rastejo banane. Hiše niso obdane s trato, temveč z bananami. Našla sva celo potko, imenovano Vereda da Vargem, ki pelje skozi nasad banan sredi mesta.

Saj banana je krasen sadež, a ko sva na sprehodu uzrla drevo polno mangov in drevo polno avokadov, nisva mogla verjeti. Da imaš takšno bogastvo na vrtu pred hišo, čarobno.

Kot da ni dovolj, da je tukajšnja narava prečudovita že sama po sebi, so si v nekih prejšnjih časi dali zgraditi vrtove, katerih lepota presega domišljijo. Palača, ki jo krasi 70.000 kvadratnih metrov velik vrt eksotičnih rastlin iz vsega sveta, je fascinantna.

V morju sva se okopala le enkrat. Zapeljala sva se na skrajni severozahodni del otoka, v kraj Porto Moniz, ki slovi po naravnih bazenih.

Kljub temu, da so nama priporočili, da je za potovanje po Madeiri najbolje, da izbereva eno izhodišče, od koder bi nato obiskovala druge kraje, se za to nisva odločila. Da bi cel teden ali celo dva odsedela v enem in istem apartmaju ali hotelu, nekako ne sodi v najin način potovanja. Raje sva poiskala hotele na različnih koncih otoka in v vsakem prenočila nekaj noči. Na ta način kraje precej bolje spoznava, saj sva se lahko tako po vsakem kraju sprehodila, poiskala prijetno restavracijo za večerjo in imela boljša izhodišča za pohajkovanje.

Jugozahod Evrope naju v jesenskih mesecih vedno bolj privlači. Predvsem zaradi prekrasnih razmer za pohajkovanje, ko so temperature idealne in ni več turistične gneče. Povrhu naravnih lepot v tistih krajih zlepa ne zmanjka, kamorkoli se obrneš. Nazadnje sva se tam mudila lansko jesen, ko sva pohajkovala po Ribiški poti. Ta naju je tako navdušila, da sva tudi za letošnjo jesen izbrala Portugalsko. A tokrat ne celino, ki sva jo že prepotovala od severa do juga z avtomobilom, motorjem in peš, temveč na otok. Na Madeiro. O otoku, ki leži v Atlantiku, kakšnih tisoč kilometrov od Lizbone in je bližje Afriki, kot Evropi, nisva vedela veliko. Predvsem to, da je gorat in kot takšen raj za pohodnike. To je v naju sicer zbujalo strahospoštovanje, a ne dovolj, da bi se tega ustrašila. Zato sva kar na hitro, oz. zatem, ko sva se poučila o osnovnih informacijah o Madeiri, kupila letalski vozovnici. Tudi avto sva najela, saj je otok kljub majhnosti tako razvejan, da ga je brez lastnega prevoza nemogoče raziskovati. Mimogrede, ne vem, kako se jim izide, da dajo v najem skoraj nov avto razreda Renault Clio za 15 eur na dan s polnim zavarovanjem. V slabih dveh tednih sva z njim prevozila 600 kilometrov. Kar ni malo, glede na to, da je Madeira tako velika, kot otoka Krk in Pag skupaj. Ne znam si predstavljati, da bi po teh dveh otokih prevozil 600 kilometrov in se vsak dan peljal po drugi cesti. Madeira je neverjetno razgibana in ima temu primerno cestno infrastrukturo, res fascinantno. Nekje sem prebral, da je bila Portugalska cestna infrastruktura najboljša v Evropi in da so se za izgradnjo dobrih cest na Madeiri zadolžili za silno velike vsote. Nič čudnega, saj je na tako majhnem otoku, kot Madeira, bojda več kot 130 tunelov in viaduktov. Z veseljem bi plačala cestnino, a za privilegij, da sva se vozila po krasnih cestah, na Madeiri ni bilo treba plačati niti centa.

“Voznino” so plačevali le turisti, ki so se po noro strmi cesti spustili s košaro. Wicker tobogan pravijo tej atrakciji.

A midva sva na Madeiro prišla z namenom, da bova hodila. Če se ne motim, sva vse skupaj opravila osem pohodov. Če vprašate mene, so bili vsi dokaj preprosti, Sabrina bi najbrž za marsikaterega rekla drugače. Le etapa enega od pohodov, ki je bila vklesana v navpično steno visoko nad nekim kamnolomom, mi je pognala strahu v kolena. A do tja še pridem.

Za prvi dan sva izbrala pohod po jugovzhodnem rtu Ponta de São Lourenço. Ravno prav za ogrevanje in privajanje na klimo Madeire, ki je znana po tem, da se vreme nenehno spreminja. S čemer ni pravzaprav nič narobe in sta na to, da pričneva pohod v megli, nakar sredi dneva posije sonce in popoldan dežuje, pripravljena. Na Madeiri sva imela srečo in naju dež ni niti enkrat namočil. Tudi megla nama ni skrivala razgledov. Le en dan je deževalo in sva ga izkoristila kot dan počitka ter se ta dan bolj sprehajala kot pohajkovala. Skratka, razmere so bile kot naročene.

V ozadju glavno mesto Funchal in letališče, s pristajalno stezo na stebrih nad morjem.