Pri nas doma smo že zakorakali v zimski december, a na Madeiri je še vedno prijetnih 17 stopinj. Zato morda ni odveč, da se spomniva na krasne sončne dneve, ki sva jih tam preživljala prejšnji mesec.
V kraju Câmara de Lobos sva posedela s Churchillom, ki je svoj čas obiskal Madeiro.
Povzpela sva se tudi na visoke vrhove, za katere se zdi, da so v nebesih. Če tole ni Stairway to heaven, potem ne vem, kje je.
Vsaka levada, po katerih sva hodila, je bila v nečem posebna. A le levada Piornais je bila takšna, da je tudi meni pognala strahu v kosti. Izklesana v navpično steno, visoko nad kamnolomom, z ograjo, ki je bila tako majava, da se je raje nisva dotaknila, sva se morala prebijati skozi tunele in hoditi po ozki potki nad previsi, da sva prišla čez.
Če je Madeira raj, je raj za pohodnike in vse, ki se radi gibajo v naravi. Tako razgibane in pisane pokrajine s tako blagodejno klimo na tako majhnem koščku ozemlja ne najdeš na veliko koncih sveta. Morda sem kaj podobnega zapisal tudi po katerem od naših obiskov Kanarskih otokov, ki so takorekoč v neposredni bližini Madeire. A so vendarle precej drugačni, predvsem manj zeleni. Na Madeiri je mogoče tudi plavati v morju, videti kite in delfine, ter seveda uživati v lokalnih specialitetah, kot Nikita, pijača iz ananasovega sladoleda in piva. Povrhu je Madeira, ne glede na eksotični pridih, del Evrope in je zato tja sila preprosto odpotovati. Da tega, da je Madeira del Portugalske, ki je po najinih izkušnjah najugodnejša popotniška destinacija v EU, niti ne omenjam. Bi se na Madeiro še kdaj vrnila? Zagotovo. A destinacij, ki sva jih že obiskala in bi se tja ponovno vrnila ter destinacij, kjer še nisva bila in bi jih želela obiskati, je preprosto preveč. Zato se raje prepustiva intuiciji ali navdihu, ko katera od čudovitih destinacij pokliče naju.