Ob vseh dogodivščinah v obliki potovanj in izletov, ki smo si jih privoščili to poletje in jesen, je ostalo še nekaj takšnih, ki jih tukaj nisem še niti omenil. Čeprav je morda bolje, da čisto vseh skritih kotičkov in obiskanih krajev ter potovanj, ki se jih lotimo, tukaj ne omenjam, saj bi lahko še kje ugotovil, da jih je preveč. A te strani mi služijo kot pregled nad tem, kam in kdaj smo potovali. Zbirka naših potovanj je postala že tako obsežna, da se mi kdaj zgodi, da katerega potovanja ne znam več natančno umestiti v leto, ko smo tja potovali. Takrat pogledam sem.
Zato k seznamu letošnjih potovanj in izletov dodajam še en kolesarski izlet. Teh je bilo letos nekaj manj, kot minula leta, a iz preprostega razloga; zaradi pohodništva. Slednjega je bilo letos precej več, kot doslej (a o tem več prihodnjič). Praktično vse življenje kolobarim med pohodništvom in kolesarjenjem, saj je zame nemogoče izbrati enega pred drugim. Sploh, kadar gre za popotniško pohodništvo ali kolesarjenje, ko se nekam odpraviš za več dni. Ko se znajdem nekje sredi divjine ali nekje, kjer daleč naokrog ni nikogar, jaz pa na kolesu ali peš, sam ali s Sabrino, so to najbolj krasna doživetja, kar si jih lahko zamislim. Saj to je jasno z naših potovanj zadnjih let, ki so (z izjemo motorističnih) bodisi pohodniška ali kolesarska.
Potem, ko sem po treh letih kolesarjenja opravil z 2.000 kilometrsko slovensko turnokolesarsko potjo, sem v domačih logih začel iskati nov večdnevni kolesarski izziv. Našel sem turnokolesarsko pot Trans Karavanke in jo dodal na seznam poti, ki jih želim prekolesariti. Vzhodni del Karavank sem že prekolesaril, zahodni pa me je končno našel. Zahodne Karavanke seveda poznam in sem jih prehodil po dolgem in počez, zato mi ni bilo potrebno veliko, da sem vedel, da mora biti ta tura izjemna, a tudi zahtevna. V treh dneh sem prekolesaril 250 kilometrov in pri tem naredil 6.500 metrov vzpona. Nekaj po lepih gorskih cestah, nekaj po pohodniških poteh in nekaj po tako zahtevnem terenu, da sem moral sestopiti in kolo potiskati. Seveda mi je pri tem pomagala električna baterija na kolesu, sicer ne vem, kako bi zmogel 30 kilogramov težko kolo spraviti čez drn in strn Karavank. Tako sem, kljub pomoči elektrike, za ta tridnevni podvig pokuril 15.000 kCal, kar je izjemno veliko. A to so le številke. Zame je bila to fantastična izkušnja in doživetje enega najlepših kotičkov Slovenije.
Zaradi logistike sem na kolo sedel precej južneje od Karavank, v Mostu na Soči in se prvi dan povzpel čez Vršič. Tam sem se naužil razgledov nad vedno prekrasno Sočo.
Etapa proti Valvasorjevemu domu pod Stolom je bila bolj zahtevna, kot sem pričakoval, saj je bilo kar nekaj pešačenja zaradi neprevoznege terena. Šele, ko sem prilezel ven iz goščavja na cesto, sem videl tablo, na kateri je pisalo, da je pot, skozi katero sem se pravkar prebil, zaprta zaradi plazu.
Ženitna ponudba pastirja na Smokuški planini.
Pod planinskim domom Kofce. V ozadju Košuta.
Pred strmim spustom z doma na Zelenici proti Ljubelju.
Z manjkom kalorij sem se redno in dostojno boril s pomočjo pristnih slovenskih dobrot, ki se ponujajo v gorskih kočah.
