Napovedovanje prihodnosti mi nikoli ni šlo od rok. Tolažim se s tem, da menda tudi Nostradamusu ni šlo tako dobro, kot mu pripisujejo. A ne le napovedovanje, tudi načrtovanje prihodnosti, predvsem tiste, ki je odmaknjena več kot nekaj mesecev, mi gre silno težko ali pa sploh ne. Vedno bolj se verjamem, da na to, kakšna bo prihodnost, nimam skorajda nobenega vpliva. Seveda obstajajo kriteriji, za katere se zdi, da so objektivni, a se bojim, da jih precenjujemo. Četudi še kako pazimo na to, kaj dajemo vase in kaj dajemo od sebe, je naša prihodnost bolj negotova, kot si upamo priznati. Sodim seveda po sebi. Res pa je, da se mi ta vidik z leti spreminja. Nekoč so se mi je zdelo načrtovanje potovanj preprostejše, kot sedaj. Četudi sem takrat načrtovanju namenil več časa, kot ga namenim danes, ko dajem vedno večji poudarek spontanosti. A hkrati sem vedno bolj dovzeten za morebitne zaplete, ki se znajo na potovanju pripetiti. Najbrž je tudi to eden od razlogov, zaradi katerega se potem, ko že izberemo destinacijo, nekako trudim, da bi se čim bolj izognil načrtovanju. Razen tistih zadev, na katere se je pač treba pripraviti. Sploh, kadar se odločamo za potovanja v bolj zahtevne kraje ali na zahtevnejši način. O tem sem nazadnje pisal lansko leto, ko sva prevozila Patagonijo in sem zapisal, da je logistika nočna mora. Ta nočna mora se začne ob načrtovanju in se ne konča, dokler potovanja ne spraviš pod streho. Na primer, ko se odpravim na kolesarsko potovanje z letalom, je do trenutka, ko prispem na destinacijo in sedem na kolo, mogočih toliko zapletov, da je to nekomu, ki tega še ni izkusil, nemogoče pojasniti. Zdi se mi, da je to, da uspešno prideš na začetek potovanja, pogosto večji uspeh, kot vse drugo, karkoli že na neki destinaciji počneš. Glede na to, da lahko gre toliko stvari narobe, še preden se potovanje sploh začne, je silno težko vnaprej govoriti o tem, kam gremo in kaj bomo tam počeli. Saj je ta napoved oziroma sama prihodnost preprosto preveč negotova.
Ko k temu dodam še ščepec lastne negotovosti, strahu, vraževerja in zadržanosti, napoved potovanja v prihodnosti zatrem že v kali. V resnici se vedno bolj držim zapovedi, ki sem jo prebral pred leti in se glasi: “Ne govori mi o svojih načrtih, pokaži mi to, kaj si že naredil!” Najbrž k temu prispeva tudi to, da se človek sčasoma naveliča poslušati ljudi, ki govore predvsem o tem, kaj bodo naredili v prihodnosti. Najbrž vsi poznamo ljudi, ki imajo o svojih načrtih zares prekomerno za povedati. Ne le o načrtih za dopust in potovanje, tudi o načrtih za nakup novega avtomobila, načrtih za prenovo hiše in tako naprej v nedogled. Seveda je tudi to druženje, pogovarjanje in vse drugo, kar nas ljudi dela družbena oz. družabna bitja, a tovrstno prekomerno napovedovanje tega, kaj bomo naredili v prihodnosti, pravzaprav ne vodi nikamor. Po mojem okus najbolj cenjen komik, George Carlin, je za te situacije uporabil tako sočen izraz, da si ga ne upam zapisati. Morda se zdi, da sem do napovedovanja prihodnosti preveč kritičen, a sem se s tem, ko sem sam napovedoval, kar nameravamo početi v prihodnosti, že dovoljkrat opekel, da tega ne želim več ponoviti. Zaradi samega sebe. Ker ne želim biti tisti, ki prekomerno razpravlja o svojih načrtih. No, kar se tiče poslušanja drugih, pa se mi zdi, da znam dokaj potrpežljivo poslušati, kako prihodnost načrtujejo ljudje, s katerimi se pogovarjam. Morda sodi tole v še eno od načel, katerih se trudim držati; biti strog do sebe in popustljiv do drugih.
Sicer sem zgoraj zapisal, da ne verjamem, da lahko na prihodnost vplivam, a hkrati verjamem tudi v to, da imamo vsi možnost vplivati na to, kakšna bo naša prihodnost. Do neke mere in na nekaterih področjih, se razume. Nisem pa prepričan, da se vedno razume tudi to, da lahko na prihodnost vplivamo le z ravnanjem v sedanjosti, ne z načrtovanjem prihodnosti. Dober primer tega so novoletne zaobljube, ko želeno spremembo, namesto da bi jo uresničevali v sedanjosti, raje načrtujemo v prihodnosti. Bojda se uspešno izpelje le vsaka deseta novoletna zaobljuba.
Že v prispevku, ki sem ga zapisal kmalu za tem, ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem o napovedovanju prihodnosti napisal takole: “Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.” Čeprav je od takrat minilo 14 let, se mi zdi, da še danes razmišljam dokaj podobno. Kar me pravzaprav preseneča. Če bi si znal napovedati prihodnost, bi si napovedal, da bom čez 14 let razmišljal drugače, kot danes.