Narodni park Torres del Paine je bojda najbolj obiskan park v tem delu sveta. Nič nenavadnega, saj ponuja razglede, ki jih je težko najti drugje na svetu. Modro nebo, turkizne reke in jezera ter gorski vršaci so tukaj tako izrazito kontrastni in takšnih oblik, da jemljejo dih. Leta 2009, na našem prvem potovanju po teh krajih, smo se lotili dvodnevnega pohoda, a nam je slabo vreme preprečilo uživanje v razgledih. Namesto tega smo v celodnevnem dežju vso energijo namenili zgolj temu, da smo uspeli priti do zavetišča tik pred temo. Takrat smo bili popolnoma premočeni in resnično zdelani, tako da smo si vsi štirje izkušnjo trekinga po Torres del Paine zelo dobro zapomnili. Sabrina še najbolj, saj se je tako veselila barv in razgledov, ki pa nam takrat niso bili naklonjeni. Zato si je tako močno želela nazaj v te kraje. Čakala je petnajst let, a se je izplačalo.
Morda na začetku še tole, če kdo razmišlja o obisku teh krajev; logistika obiska narodnih parkov v Čilu, je podobno kot v ZDA, nočna mora. Tudi do pol leta vnaprej je treba rezervirati namestitve. Cena? Španci, s katerimi sva govorila, so povedali, da so v povprečnem hotelu v centru parka za noč plačali 500 evrov. V Argentini sva od popotnikov, s katerimi sva se srečala in so potovali v obratni smeri od naju, torej od juga proti severu, prejela neprecenljive nasvete. Malezijska motorista sta nama v El Chaltenu dala kar nekaj koristnih namigov, kam in kako v Torres del Paine. Tega nisva prebrala v nobenem od vodnikov, na nobeni spletni strani ali internetni skupini. Nasveti iz prve roke, ki si jih izmenjujemo popolni tujci, a sorodne popotniške duše, ki se naključno nekje srečamo, so še vedno najdragocenejši, kar me neizmerno veseli. A v vsakem primeru je treba za logistiko obiska narodnega parka Torres del Paine poskrbeti precej časa vnaprej.
Sama sva na srečo kampirala, kar je precej preprosteje (in tudi do 90 odstotkov ceneje), kot iskanje proste sobe v hotelu. A tudi za to, da sva dobila prost prostor v kampu, sva imela precejšnjo srečo. Povrhu sta nama Malezijca svetovala, da naj ne greva v osrednji del narodnega parka, saj je preplavljen s turisti. To sva tudi naredila in sva prve dni kampirala v prečudovitem in hkrati samotnem kampu ob Modri laguni.
Nisva bila povsem sama, imela sva pernato družbo.
Na dan, ko sva prišla v Torres del Paine, je bil menda najmočnejši veter, kar sva ga na tej poti, če ne v življenju, doživela. Veter je pihal tako močno, da sem motor komaj obvladoval. Že na parkirišču, pred edino trgovino v teh krajih, sem ga komaj obrnil v pravo smer, da je Sabrina lahko splezala gor, ne da bi naju pri tem manevru veter vrgel po tleh. Na spodnji fotografiji se vidi, kako si je Sabrina poskušala obleči vetrovko čez motoristična oblačila. Nekaj časa sem jo še gledal in fotografiral, nato pa ji šel pomagat, ker je veter pihal premočno, da bi ji uspelo.
Kljub vetru, se tokrat čez vreme nisva pritoževala. Od štirih dni, ki sva jih preživela v narodnem parku, je deževalo le en dan. In ker veter, četudi močan, ne kvari razgledov, sva uživala v izjemnih razgledih. Pohajkovala sva bolj ali manj ves čas, a nisva se odpravila na nobenega od popularnih večdnevnih pohodov. To ni bil najin namen in tudi gneča je na najbolj popularnih lokacijah Torres del Paine takšna, da razvrednoti lepoto sicer čudovite narave.
Hosteria Pehoe.
Razgledišče Ferrier. Tudi sem sva prišla zahvaljujoč nasvetu, ki nama ga je dalo neko dekle, s katerim sva se pogovarjala.
Na levi ledenik Grey in pripadajoče sivo jezero, gorski masiv Torres del Paine in jezera v vseh odtenkih modre.
Cuernos del Paine, dva znamenita fotogenična rogova, ki zaznamujeta osrednji del narodnega parka.
Slap Salto Grande, preko katerega se pretaka voda iz jezera Nordenskjöld v jezero Pehoe.
Po štirih dneh je bil čas, da se ponovno posloviva od tega prečudovitega dela Patagonije in odrineva še dlje proti jugu Južne Amerike.
