Če se na kolesarskem potovanju prebudiš pred sončnim vzhodom, to najpogosteje pomeni, da bo pred teboj dolg in naporen dan. S čemer seveda ni prav nič narobe, če si le dovolj odpočit in si na nove izzive primerno pripravljen. Še najbolje je, da se naučiš poslušati lastno telo in mu potem, ko si ga čez dan dodobra izmučil, privoščiš dovolj dolg in primeren počitek, potreben za okrevanje. Sam na tovrstnih potovanjih, kjer dan za dnem ves dan kolesarim ali hodim, stremim k temu, da aktivni dan zaključim med 16. in 17. uro. Tako imam vsaj 14 ur časa za okrevanje, da se do naslednjega aktivnega dne primerno regeneriram. Od časa za okrevanje namenim spanju kakšnih osem ur, preostalo pa gre za kuhanje, pripravljanje in pospravljanje šotora ter predvsem posedanje. Sploh, kadar imam s seboj stolček, ki je, kadar ga nimam, najbolj pogrešan kos opreme. V šotor namreč zlezem šele, ko grem spat, tako da mi je, ko nimam stolčka za okrevanje, dokaj neudobno, kar precej slabo vpliva na okrevanje. Potem, ko sem ves dan na nogah ali na kolesu, je to, da sem preostanek dneva v kar se da udobnem položaju, silno pomembno.
Okrevanje.
Tukaj je tako močno pihalo, da sem moral šotor privezati na kolo. Izbira tega prostora za kampiranje se mi ni posrečila.
Zraven skrbi za počitek, se na aktivnih potovanjih ukvarjam tudi s tem, da nadomestim izgubljeno tekočino in kalorije. S pijačo in rehidracijo ni težav, saj je precej preprosto veliko piti. Po drugi strani pa je izgubljene kalorije silno težko nadomestiti. V Omanu sem v povprečju vsak dan porabil skoraj dvakrat več kalorij, kot jih porabim, ko sem doma. Se pravi, da bi moral tudi dvakrat več pojesti. Meni to enostavno ne gre, če se še tako trudim. Tudi v Omanu sem izrabil vsako priložnost, da sem nekaj pojedel. Zajtrk, ki sem ga pojedel tisto jutro, ko sem moral zapustiti park pred šesto uro zjutraj, me ni nasitil za dolgo. Komaj sem našel neko pekarno, kjer sem si kupil svež rogljiček. Odkolesaril sem nazaj na avtocesto in se kar ob avtocestnem izvozu ustavil in se lotil rogljička. Ko sem se pregrizel do polovice, sem presenečeno ugotovil, da je polnjen s kremo. Še bolj presenečen sem bil ob naslednjem grižljaju, ko sem ugotovil, da tekoča sredica ni krema, temveč surovo testo v premalo pečenem rogljičku. Lahko bi vedel, da pekovski izdelki iz kvašenega testa ne domujejo na tem koncu sveta. Zato sem se v naslednjem kraju ustavil v čajnici. Tea-shop jim pravijo v Omanu. Naročil sem si izvrsten karak čaj in parato z jajci in sirom. Tako čaj, ki je Omanu prilagojena različica masala čaja, popularnega na indijski podcelini, je parata različica parathe, murtabaka, roleksa ipd. Kakorkoli, prvovrstna malica!
Naslednjo noč sem prespal pod drevesom, kar je pravcato razkošje za te kraje.
Šele sedmi dan v Omanu sem dojel, kaj pomeni Tour of Oman. Ob vstopu v državo me je že policist na letališču vprašal: “Tour of Oman?” in mi porinil v roke debel fascikel. Mislil sem, da mi ponuja Tour of Oman, neke vrste voden izlet po Omanu in sem gladko odklonil. A ko sem kasneje v več krajih videl table, se mi je pričelo dozdevati, da gre za nekaj drugega.
Sedmi dan sem se dejansko znašel sredi kolesarske dirke Tour of Oman. Policisti so zaprli cesto za ves promet, a jaz sem še kar kolesaril. Mimo so šla le spremljevalna vozila. Dokler se nek policist vendarle ni odločil, da se moram tudi jaz ustaviti. Ni mi preostalo drugega, kot da se iz nekoga, ki kolesari, spremenim v tistega, ki gleda druge, kako kolesarijo. Prvič v življenju sem se znašel v tej vlogi in moram priznati, da so bile tiste tri minute, koliko je vse skupaj trajalo, zabavne.
Po sedmih dneh v sedlu sem si rekel, da je čas, da si privoščim dan počitka, takšen, ko sploh ne bom sedel na kolo.