Gibati se v sredini, ki jo s tem namenom imenujemo tudi zlata, praviloma pomeni izbrati srednjo pot. Varnejšo in lažjo. Ne najvarnejšo ali najlažjo, ampak tisto na sredini. Pot sama resda ni najlažja, je pa odločitev, izbrati srednjo, pogosto najlažja. A Heraklej, grški mitološki junak, ni imel možnosti izbrati srednje poti. Izbrati je moral med dvema in se odločiti za eno ali drugo. Pregreho ali krepost. Ta izbira še danes velja kot prispodoba izbire med lažjo in udobno potjo ter težjo in smiselno potjo. Če bi Heraklej imel možnost izbrati srednjo pot, ta mit ne bi imel takšnega smisla, kot ga ima. Jasno, saj povprečnost, kamor najpogosteje pripelje srednja pot, nikakor ni značilnost grških mitoloških junakov. Ko izberemo srednjo pot, namreč s tem zavestno izberemo povprečnost, četudi to morda ni naš namen. Saj ni nujno narobe, če se v tem območju delovanja najbolje počutimo in je naše počutje naš ultimativni cilj. Seveda pa nas to, da nenehno izbiramo poti, na katerih se trenutno najbolje počutimo, slej kot prej pripelje v pogubo. A to je že druga zgodba. Tukaj gre za to, da s tem, ko ne izberemo težje poti, sami sebe, do neke mere, oropamo priložnosti za izboljšanje. Brez, da zapustimo območje ugodja, namreč ne izvemo, kakšni so naši lastni potenciali. Zato se bojim, da je preferiranje srednje poti lahko pogosto neposrečena izbira. Isto velja za zmernost, ki je udejanjanje srednje poti.
Po srednji poti tudi radi potujemo. Tudi k popularnosti množičnega turizma, kot ga poznamo danes, je najbrž pripomogla človeška nagnjenost k izbiranju srednjih poti. V smislu, da v glavnem iščemo potovanja, ki so ravno prav zahtevna, ne preveč naporna, a hkrati dovolj zanimiva ali celo eksotična, ki nas ne pretresejo preveč, a nam kljub temu postrežejo s pravo mero čudes, predvsem pa udobja. Seveda to ni nič novega, kar so že davno ugotovile agencije in temu ustrezno prilagodile turistične in popotniške aranžmaje. A tudi to zgolj po neki sredini, kar pomeni, da je isto potovanje za nekoga prenaporno, za drugega preveč dolgočasno, za tretjega premalo eksotično in tako naprej. Tako, kot je v vsaki večji skupini ljudi, saj imamo ljudje različna pričakovanja, različno dojemamo lepoto, predvsem pa drugače toleriramo tegobe. Slednjih na nobenem, še tako dobro organiziranem potovanju ne manjka. A prav zaradi tega je potovati v večji skupini lahko natanko to, kar potrebujemo. Saj je od vseh lastnosti, ki jih imamo, na skupinskih potovanjih najbolj na preizkušnji naša sposobnost prilagajanja. Ne le deželi, po kateri potujemo, o čemer sem že pisal, temveč predvsem, koliko smo se pripravljeni prilagoditi našim sopotnikom. Verjamem, da imamo na področju prilagajanja drugim, vsi še nekaj prostora za izboljšavo. Eni več, drugi manj, a vsakdo vsaj nekaj. A ker je prilagajanje lažje pričakovati od drugih, kot od nas samih, moramo potrebo po tem, da se prilagodimo mi drugim, ne drugi nam, najprej sploh ozavestiti, preden se prilagajanja lotimo. Agencije, ki potovanja organizirajo, zelo dobro vedo, kakšen delež ljudi se je na skupinskih potovanjih pripravljen prilagoditi. Zato je tudi zanje srednja pot, če že ne najlažja, najbolj učinkovita. Če pa nekdo ne želi potovati z agencijo zaradi lastne nepripravljenosti prilagajanja skupini in se raje odloči za soliranje, to ni srednja, ampak lažja pot. Nekako ne verjamem, da bi na splošno veljalo, da imajo ljudje, ki raje potujejo sami, težave s prilagajanjem drugim. Saj je drugih razlogov, zakaj ljudje raje izberemo solo potovanje, kot da bi potovali v skupini, nešteto. Ko potujemo brez agencije, je pač nekatere izbire med različno težavnimi potmi namesto nas opravil nekdo drug. Sploh pa to ali poti, po katerih stopamo, izbiramo sami ali to namesto nas počne nekdo drug, ni najpomembneje. Pomembneje je, kolikokrat se zavestno odrečemo srednji poti in kolikokrat namesto lažje, izberemo težjo. Saj zaradi tega ne bomo postali kot Heraklej, a zagotovo se bomo na ta način bolj približali krepostim, ki jih mit o njem pooseblja.