Potovanja so za nekoga raj, za drugega prekletstvo. Saj to ni nič posebnega, tudi z delom, prostim časom, kuhanjem, telovadbo in tako naprej v nedogled, je tako. Iste aktivnosti nekatere ljudi osvobajajo, druge zasužnjujejo. Če sem že omenil suženjstvo, naj k temu dodam, da je eden najslavnejših sužnjev iz časov rimskega imperija, Epiktet, skoval frazo, da nas ne vznemirjajo dogodki sami, ampak naše mnenje o njih. A le kaj je tisto, kar oblikuje naše mnenje?
Na primer, vsi imamo mnenje o izdelkih, ki prihajajo s Kitajske. To že nekaj časa niso več le ceneni drobni izdelki za gospodinjstvo in podobno, saj so nas v zadnjem času preplavili tudi tehnološko dovršeni kitajski izdelki velikega formata. Kitajski avtomobili, ki jih videvamo na naših cestah, so čudo tehnike, razviti v najsodobnejših tovarnah na svetu. A mi nanje še vedno gledamo, kot na cenene izdelke iz Aliexpresa. Seveda ne gre za mnenje o stvareh, temveč o ljudeh. O njihovih navadah, kompetencah in še vsem drugem. V knjigi, ki jo pravkar berem, je na to temo opisan zanimiv eksperiment iz socialne psihologije, ki nazorno pokaže stereotipiziranje. Gre nekako takole; v nekem obdobju so imeli ljudje v neki državi izjemno odklonilen odnos do priseljencev iz neke daljne države. Ta odnos je bilo tako močan, da so se ljudje, ki priseljenca iz daljne države še v življenju niso srečali, že ob omembi teh priseljencev, odzvali negativno. Poskus je potekal tako, da so za test najprej poklicali v več kot sto različnih hotelov in jih vprašali, če lahko naredijo v hotelu rezervacijo za dva gosta iz tiste daljne dežele. V večini primerov so jih zavrnili. Nato so v iste hoteli poslali dva priseljenca iz te iste daljne dežele, da sta sama osebno prosila za sobo v teh hotelih. V skoraj vseh hotelih so jih sprejeli. Temo se bojda reče hipoteza stika. Razvrščanje ljudi v skupine in dajanje abstraktnih oznak, predsodke povečuje, osebni stik pa jih zmanjšuje. Od tega poskusa bo minilo že stoletje, a bojim se, da na področju tega, komu in čemu dopuščamo, da oblikuje naše mnenje, oziroma koliko smo se za izoblikovanje mnenja, ki bi temeljilo na dejstvih ali prvoosebni izkušnji, pripravljeni potruditi, nismo napredovali.
V času pandemije, ko so bila potovanja omejena in sem o tem razmišljal več, kot sicer, sem zapisal: “Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih.”
Pred nedavnim sem prebral izrek, za katerega žal ne poznam vira, a veliko pove. Če želiš svet sovražiti, spremljaj novice. Če želiš svet ljubiti, potuj. Zveni črno-belo, a je tudi pomenljiv. Delež negativnih novic in novic, ki spodbujajo stereotipiziranje, je vedno večji. To na nek način pomeni, da se je za to, da najdemo novico, zaradi katere bomo svet ljubili, treba vedno bolj truditi. Pri prebiranju novic, se razume. Medtem pa tega za potovanja ne morem reči. Nimam občutka, da bi se moral danes bolj, kot nekoč, truditi za to, da po svetu oz. na potovanjih srečam ljudi, zaradi katerih bi svet bolj ljubil. Povsod jih zlahka najdem. A kruta resnica je, da je veliko, ampak zares veliko lažje sovražiti, kot ljubiti. Tako pravijo psihologi. Osebno se s tem ne morem strinjati, a ker vem, da smo ljudje bolj nagnjeni k temu, kar je lažje, jim nekako verjamem. Verjamem tudi, da nekateri ljudje, ki ne potujejo, ampak svoje videnja sveta ustvarjajo na podlagi tega, kar preberejo, svet ljubijo. Velja tudi obratno, da popotniki, na podlagi tega, kar doživijo, svet sovražijo.
Tako kot svet, dokler ga na vidimo od blizu, tudi ljudi, dokler jih ne spoznamo, dojemamo skozi prizmo, ki ni nujno naša. Zato se izplača potruditi, ne glede na to, če smo bralec novic, popotnik, oboje ali nič od naštetega, da vse, kar prihaja skozi to prizmo, dobro predelamo, preden si izoblikujemo mnenje.