Od Queenstowna, do cilja na skrajnem jugu Nove Zelandije, majhnega kraja, po imenu Bluff, sem imel le še dobrih 250 kilometrov. Imel sem tudi več kot dovolj časa, saj sem bil hitrejši, kot sem predvideval, zato sem do cilja prišel v dveh dneh. Jezdil sem na valu navdušenja in zadnja dva dni dosegel najhitrejšo povprečno hitrost, celo za 30 odstotkov višjo, kot doslej. Cilj, ki se mi je sprva zdel nedoumljivo daleč, sedaj, štiri tedne kasneje, pa tik pred nosom, me je proti koncu privlačil s takšno močjo, da sem gonil bolj lahkotno in hitreje, kot kdajkoli. Niti močan čelni veter me ni mogel upočasniti. Cilj sem dosegel ob 17:30, po 27. dneh kolesarjenja.
Na tem mestu bi lahko pisal o navdušenju, sreči, zadovoljstvu in podobnih intimnih občutkih, ki človeka prevzamejo, potem, ko opravi s tako zahtevnim podvigom, za katerega je žrtvoval več mesecev svojega življenja ter ob tem preizkušal meje svoje duševne in telesne trdoživosti. A tega ne bom storil, saj sem že dovoljkrat in se tokrat ne želim ponavljati. Morda bi zvenelo bolj iskreno, če zapišem, da se ne znam tako dobro izražati, da bi z besedami te občutke zapisal. V vsakem primeru je bilo kolesarjenje čez Novo Zelandijo zame enkratno doživetje. Če bi imela naša potovanja na teh straneh vrhunce, bi Tour Aotearoa umestil mednje.
3.000 prekolesarjenih kilometrov.
32.000 višinskih metrov vzpona.
30 kilogramov – teža kolesa z vso opremo.
10 poletov z letalom.
8 plovb z ladjami, trajekti in čolni.
25 noči v šotoru.
1 obisk pri brivcu.
Trasa, ki sem jo pregonil.
