Kam potovati v letu 2022?

Pred enim letom sem se spraševal isto vprašanje in podelil široko paleto idej velikih organizacij za potovanja v letu 2021. Prepričan sem, da je marsikomu uspelo realizirati popotniške načrte, ki jih je imel za lansko leto. Morda najbolj zagretim popotnikom in tistim, ki so imeli posedanja doma vrh glave in so se odločili, da odpotujejo nekam daleč.

Bo letos drugače? Po eni strani si želim, da bi bilo mogoče ponovno tako preprosto potovati tudi v daljne dežele. Po drugi strani pa si tega ne želim, saj je bilo v zadnjih letih pred kovidom preveč potovanj, ki so jih spodbudile nizke cene letalskih prevozov, tako, da je število obiskovalcev postalo nevzdržno za prenekatero destinacijo. Kovid se je izkazal kot zelo učinkovit ukrep proti preobilici potovanj. Sprva seveda preveč, ko se je vse zaprlo, žal marsikaj trajno. A dejstvo je, da ukrepi in strah pred kovidom enakopravno omejujejo število potovanj revnim in bogatim. Ključni pogoj za potovanje morda ne bo več to, da imamo dovolj denarja, temveč to, da si dovolj upamo. Potovati si drznejo le tisti, ki si tega močno želijo in so za potovanje pripravljeni tvegati precej več, kot je bilo to potrebno še pred nekaj leti. Že proučiti in se pripraviti na vse potrebne ukrepe, da do neke destinacije sploh pridemo, je za marsikoga zalogaj, s katerim se ne želi soočiti. Zraven tega je treba sprejeti precejšnjo tveganje morebitne odpovedi, sploh če se odločamo za potovanje v deželo, kjer si je potrebno daleč vnaprej priskrbeti vizum, letalsko vozovnico, najeti avto ipd. Potovanja tako (ponovno) postajajo resen podvig, kar nekako ni združljivo s pojmom počitnikovanja oziroma obdobja, ko bi se naj odpočili od rednega dela ali napornega vsakdana. Zato se mi zdi, da bo v kratkoročni prihodnosti predvsem v daljnje dežele potovalo precej manj ljudi, kot pred leti. Sicer nerad zrem ali celo napovedujem negotovo prihodnost, a letos imamo močno željo odpotovati nekam daleč. 13. januarja je namreč minilo tri leta, odkar smo se nazadnje vrnili z daljnega potovanja, z Myanmarja in Tajske. Tri leta! Najdaljša suša, kar smo jih doživeli, odkar potujemo.

Zato morda letos bolj, kot kadarkoli prej, naj velja rek; ni važno kam, samo, da se gre. Čim dlje, bi dodal.

Za vse, ki si letos tudi močno želite potovati, a še ne veste kam, pa nekaj idej. Prvi nabor se mi zdi nekaj prav posebnega.

New York Times – The 2022 list highlights places around the globe where travelers can be part of the solution

National Geographic – 25 amazing journeys for 2022

Afar – Where to Go in 2022

Lonely Planet – Best countires to visit in 2022

Nekam, kjer so takšni razgledi. Grčija 2021

Ukrepajmo zase in za druge

Na tem mestu bi danes lahko kar kopiral prvo lansko objavo na to temo. Situacija je namreč bolj ali manj enaka, kar se tiče gotovosti napovedovanja prihodnosti, kot je bila pred enim letom. Ukrepi se sproščajo in zaostrujejo; nekateri se nam zdijo učinkoviti, drugi malce nerealni, tretji bedasti, za četrte nam ni mar in tako v nedogled. Nekateri ukrepi nam celo “kratijo državljanske pravice in svoboščine”, če ste sorte, ki v ukrepih vidite opresijo, namesto luči na koncu kovidnega predora. Drugače je tudi to, da si več ne rabimo beliti glave, s katerim cepivom se bomo cepili. Lahko pa se testiramo. Sami, v avtu, kontejnerju ali na šoli, na hitro ali počasi. Prostovoljno, samovoljno ali morda celo pod prisilo. V primerjavi z lanskim letom, ko smo bili omejeni bolj na trdo, z zapiranjem lokalov, meja in tako naprej, je letos drugače. Lahko gremo praktično kamorkoli, v vsako občino, državo, na zabavo v lokal, k frizerju ali avtomehaniku. Skorajda kamorkoli. A le, če smo za to sami sprejeli določene ukrepe. Se testirali, cepili, maskirali, opremili s QR kodo in “nepooblaščeni osebi dovolili, da nas preveri”. Morebiti je bilo nekaterim celo ljubše lansko in predlansko obdobje, ko smo bili cepljeni in necepljeni ter testirani in ne-testirani “enakopravno” vsi zaprti v lastne domove. Razlika med začetno in trenutno situacijo obvladovanja pandemije kovida je torej v tem, kdo sprejema ukrepe. Podobno, kot pri odraščanju; ko smo otroci, ukrepe za našo varnost sprejemajo naši starši, ko odrastemo, moramo začeti ukrepe za lastno varnost sprejemati sami. Tako je v prvem letu, ko se s kovidom še nismo znali soočiti, oblast sprejemala ukrepe, da bi nas zaščitila, sedaj, v drugem letu epidemije, ko situacijo vendarle bolje obvladujemo, pa je odgovornost za sprejemanje ukrepov na nas.

Tako lahko danes, navkljub resni situaciji, nekdo, ki je sprejel potrebne ukrepe, živi skorajda povsem enako, kot je živel pred marcem 2020. Gre lahko praktično kamorkoli in počne karkoli. Na drugem koncu spektra pa so ljudje, ki za ukrepe, ki sem jim vsiljujejo, kot tudi za ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli sami, niti slišati nočejo. Tudi tega ne, da si s sprejemanjem nekaterih ukrepov, četudi se nam ne zdijo povsem smiselni, naredimo življenje srečnejše. Ne le svoje, tudi življenja drugih in skupnosti kot celote. Lahko svoje življenje uporabimo za kaj boljšega kot to, da osrečujemo sebe in druge?

A kaj, ko principi, pomembnost imeti prav, absolutni dvom v oblast in druga trdna osebna prepričanja ne hodijo z roko v roki s srečo.

Glede na to, da sem že tako globoko zašel s pisanja o potovanjih, bom k tej temi pristavil še eno vprašanje, ki me bega. Gre za dojemanje svobode, pojma, za katerega se kaže, da se nam dandanašnji ne sanja, kaj pomeni. Kdo je svoboden? Tisti, ki upošteva sprejete ukrepe za obvladovanje pandemije in je zavoljo tega svoboden, da gre kamorkoli želi? Ali tisti, ki se ukrepom po principu svobodnega sprejemanja lastnih odločitev zoperstavlja, a je njegova svoboda gibanja zaradi tega omejena? Subjektivno gledano je lahko v tej zgodbi svoboden vsak, a vsak po svoje. Zgodi se, da pozabimo, da živimo v skupnosti. Sobivanje pomeni, da se odločitve, ki jih sprejemamo, za katere se nam morda zdi, da se tičejo le nas, odražajo tudi na druge. Najbrž pogosteje, kot si mislimo.

Če smo zašli v hiper individualizem, obdobje izjemno povečane skrbi za lastno dobrobit, ne ozirajoč se na posledice, ki jih imajo naša dejanja na družbo, v kateri živimo, le kaj temu sledi?

Silvestrovanja po svetu

Za nami je še en silvestrski večer, ki smo ga praznovali doma. Sicer ne vsi skupaj in ne v domači hiši, a v domači Sloveniji. Bilo je prav lepo in zabavno. A če bi zapisal, da ne pogrešam novoletnih potovanj po eksotičnih deželah, bi se zlagal. Novoletna potovanja imajo prav poseben čar, sploh, kadar se odpraviš nekam v tople kraje in v novo leto stopiš v kratkih hlačah. To smo si prvič privoščili v Argentini, na dolgem potovanju po jugu ameriške celine. Bilo je v Salti, na severozahodu Argentine.
2008-argentina&chile_77.JPG

Že naslednje leto smo silvestrovali v deželi, ki nas je na enoletnem potovanju najbolj namučila, v Indiji. Nekje na skrajnem jugu, v Kerali, kjer smo imeli precej nenavadno družbo.
2009-indija_117

Nato smo eno leto za pokušino silvestrovali doma, že naslednje leto pa ponovno v Aziji. Tokrat v Kambodži. Menda na eni najbolj zloglasnih ulic na svetu, kar se tiče nočnega življenja, na ulici Pub street v kraju Siem Reap.
laos-2012_69

Ker je Indija pač daleč najbolj posebna destinacija za naš okus, smo se že naslednje leto ponovno podali na potovanje v Indijo. Upali smo, da bomo tokrat uspeli doumeti katero od misterij te dežele, ki se nam je tako močno zasidrala v spomin in življenje. Tokrat smo se podali v Karnatako in za Silvestrski večer izbrali Medeno plažo, ki je bila prav po indijsko popolnoma neprimerna za nas. A nič zato, lokalna družba je bila izvrstna.
Indija-2013_22

Še meni se zdi neverjetno, a leta 2016 smo se v Indijo odpravili že četrtič. Tokrat na jugovzhod, v deželo Tamil Nadu. Tam smo za Silvestrovo doživeli izjemno zabavo na plaži. A bolj kot tista zabava so nam v spominu ostali trenutki, ko so se domačini z nami želeli fotografirati. V tistem koncu Indije je bilo tega precej več, kot sicer.
Poziranje

Zadnja novoletna zabava, ki smo se je udeležili nekje daleč, je bila v Myanmarju. Ni bila ravno bučna novoletna zabava, saj smo bili na nekem odročnem jezeru, a smo se ravno prav asimilirali, kot se za zadržane Burmance spodobi.
myanmar_2018_50

Kaj bo prineslo letošnje leto, še ne vemo. Tega, kje bomo silvestrovali, tudi ne. Držimo pesti, da bomo znali tudi na to leto, kakršnokoli že bo, gledati pozitivno in bomo 365-dnevno partijo odigrali po najboljših močeh.

Popotniško leto 2021 v ogledalu

Še eno prečudovito, pestro in navdihujoče popotniško leto je za nami. Zelo smo zadovoljni, da nam je, kljub slabim prognozam na začetku leta, uspelo pod streho spraviti toliko izletov in potovanj. A že drugo leto zapored smo naša potovanja omejili na bližnje dežele, oziroma Evropo. Kako preprosto bi bilo za to kriviti pandemijo, a je resnica drugje, kar niti ni pomembno. Kar šteje (v našem svetu) je to, da vztrajamo in se trudimo potovati še naprej, navkljub vsem mogočim razlogom, zaradi katerih bi lahko že odvrgli puško v koruzo, oziroma čakali na boljše čase, da se lepše izrazim. Še danes se podpišem pod to, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača, kar sem zapisal že večkrat. A glas, ki v nas prebuja strahove, je mogočnejši od šepeta, ki nam skuša dopovedati, da si svojo usodo pišemo sami in nihče drug. Vse drugo so izgovori; eni bolj, drugi manj racionalni.

Sezono potovanj v letošnjem letu smo odprli šele konec aprila, ko smo poleteli na Majorko. Izjemno olajšanje je bilo po tako dolgi zimi poleteti na otok in potovati.
majorka_2021_13
majorka_2021_09
majorka_2021_10

Junija sva se s Sabrino ponovno odpravila v Grčijo. Tokrat z motorjem. Tako, kot nas je pred nekaj leti privlačila Italija, da smo se vedno znova vračali, nas sedaj privlači Grčija. Letos smo četrto leto zapored potovali po Grčiji. Tudi tokrat naju je očarala in se že veseliva dne, ko jo bomo obiskali naslednjič.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021

Kar se tiče družinskih potovanj, je bilo to vse v letošnjem letu. Le na dveh potovanjih smo bili in na bore malo izletih. Na (svojo) srečo sem popotniško sezono rešil s kolesom. Popotniško kolesarjenje sem tokrat vzel še resneje, kot minula leta in prepotoval kar nekaj kotičkov Slovenije, ter zašel tudi v tri sosednje države.
s_kolesom_na_cres_2021_3
s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_07

Ne glede na razmere smo tudi letos uspeli nekaj prepotovati. Resda ne daleč, tja kamor tako radi potujemo, a smo zato bili bolj aktivni v bližnjih kotičkih sveta. Te kotičke smo že zdavnaj sprejeli kot najljubše, zato to, da že dve leti in pol nismo zapustili evropskih tal, niti ne zbuja resnih skomin. A vendarle srčno upamo, da nam v prihodnjem letu uspe v čim širši zasedbi zapustiti domačo celino in se podati nekam čim dlje za čim daljše obdobje.

Želimo vam, da v leto 2022 vstopite drznejši, še bolj zvedavi in še bolj navdihnjeni za potovanja!

Po odročnih kotičkih sveta

Nekako ne pridem do tega, da bi zaključil s pisanjem o potovanjih v odročne kraje. Neverjetno! V tem trenutku, ko sem napisal prejšnji stavek, se mi je (samodejno) zamenjala fotografija na namizju računalnika. To ni naključje. Prikazala se je fotografija, ko sem bil resnično daleč od razvitega sveta, daleč od civilizacije. Tukaj, v zahodni Tanzaniji. tanzanija

Na sploh je bilo v Afriki situacij, ko sem bil resnično daleč, izjemno veliko, več kot na kateremkoli od naših potovanj.

Če grem po vrsti, je bila naša prva res odročna destinacija, ki smo jo obiskali, Calakmul. Na skrajnem jugu Jukatana v Mehiki, ob meji z Gvatemalo, je arheološko najdišče Majev, ki smo ga želeli videti. Najeti smo morali avto, da nas je odpeljal tja, saj ni bilo javnega prevoza ali organiziranih ogledov.
2006-mehika_35.JPG

Sledilo je potovanje v Vietnam, kjer smo se najprej soočili s kaotičnim Hanojem, iz katerega smo hitro ušli na sever. A ker smo se zbali, da bo Sapa, kraj, ki je popotnikom že dokaj poznan, bil preveč oblegan, smo jo mahnili na severovzhod, v odročni Bac Ha.
2007-vietnam_30.jpg

Sledila je Argentina, ki nas je takrat najbolj navdušila ravno s prostranstvi, kjer ima človek občutek, da se je znašel na neobljudenem planetu.
2008-argentina&chile_34.JPG
2008-argentina&chile_24.JPG

Tudi v eni najbolj poseljenih držav, Indoneziji, smo našli kotiček zase, do koder smo potovali kar nekaj dni z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. 2009-Indonezija_44

Na trekingu v Sikkimu, na severovzhodu Indije. Pet dni hoda do prve vasi, kjer je bilo mogoče dobiti prevoz. 2009-Indija_19

Odročnost ni nujno povezana s prostranstvi ali civilizacijo. V Indiji smo lahko bili obkroženi z nepopisno gnečo ljudi, a v tako odročnih krajih, da smo se zelo namučili, da smo do tja pripotovali.
2009-Indija_41

Kar se tiče odročnosti, smo si največ upali v Avstraliji. Tam smo se prepotovali velik del zahodne celine dokaj izolirani od civilizacije. Po Avstraliji smo potovali več kot en mesec, a smo tam obiskali le eno mesto, Perth. Preostali čas smo potovali bolj ali manj po raznoraznih puščavah.
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_067

Odročnosti smo se naužili tudi na tibetanski planoti. A da smo pripotovali do tja, smo pretrpeli neskončno število celodnevnih potovanj z lokalnimi avtobusi. Kot tale, čez 4718 metrov visok prelaz po svež zapadlem snegu z avtobusom brez gretja in letnimi pnevmatikami.
2010-kitajska_95

A je bilo vredo, saj smo tam srečali neverjetne ljudi, o katerih sem pisal.

Precej daleč od civilizacije smo zašli tudi v Peru, ki smo ga prav tako prepotovali na neskončnih vožnjah z avtobusi po takšnih cestah, da nam je ob tem ledenela kri. A trenutki, kot tale, so trud poplačali. 2010-peru_26

Kaže, da je odročnih krajev, ki smo jih obiskali, preveč, da bi jih uspel našteti v eni objavi.

Iskanje pristnosti v sodobnem svetu

To boldly go where no man has gone before. Fraza, s katero nas je Kapitan Kirk pred mnogimi leti izzival in vzbujal sanjarjenje po daljnih, neodkritih krajih. A ker vsi, ki sanjarimo o odkrivanju neznanega, nimamo priložnosti postati profesionalni raziskovalci, si nekateri iščemo najboljši približek. Zame so to potovanja. Seveda ne iščem tako odročnih krajev, v katerih ni bil še nihče. Niti se na potovanja ne odpravljam drzno. Čeprav je to, kako odročna in drzna so potovanja, stvar perspektive. Perspektiva tistega, ki potuje, je pogosto neskladna s perspektivo tistega, ki početje popotnika spremlja iz udobnega zavetja. To smo neštetokrat izkusili na lastni koži, ko se je komu zdelo, da so naša potovanja drzna. Sploh, ko smo potovali z majhnimi otroki po eksotičnih deželah. Rad bi zapisal, da se je tudi nam na prvem in drugem eksotičnem potovanju zdelo, da smo drzni, da si veliko upamo, a v resnici ni tako. Prej bi rekel, da smo bili zaupljivi. In malce naivni.

Prav ta prva potovanja po eksotičnih deželah so v nas zbudila neizmerno radovednost in strast po še. Še več eksotike, še več odročnosti, še več nenavadnega in neznanega. Sicer ne vem, če je to standardni razvoj kariere popotnikov, a za nas je bil. Od vseh karakteristik daljnih dežel, ki so nas pritegnile, je bila prav odročnost tista, ob kateri smo največkrat zastrigli z ušesi. Na konec sveta, v Ushuaio. Čez veliko avstralsko puščavo. Na tibetansko planoto. Okrog Anapurn. Na Gili Air. Do vznožja Kančendžange. V puščavo Thar. V Patagonijo. Čez Velebit. V južni Iran. Čez pustinje Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana. Čez afriška prostranstva. Na Lofotske otoke. V Ushguli, zakotje Gruzije. V Kašmir.

Najbrž bi lahko še našteval odročne kraje, tiste, do katerih je tako težko priti. Kraje, iz katerih se je težko vrniti. Kraje, v katerih ne želiš, da pride do zapletov, saj je lahko pomoč oddaljena več dni. Kraje, kjer si lahko več dni brez telefonskega signala. Kraje, kjer se moraš bolj, kot kjerkoli in kadarkoli, zanesti na lastno sposobnost reševanja nepredvidljivih situacij, ter trdoživost, sposobnost ohranjanja zdravega duha in telesa navkljub vsem tegobam, ki jih je v odročnih krajih pogosto več, kot kjerkoli. Povrhu je v teh krajih še nekaj, kar je drugod zelo težko, če že ne nemogoče, najti; pristnost. Nikjer te ljudje niso tako veseli in nikjer nisi ti tako vesel njih, kot daleč proč od uhojenih poti. In prav pristnost je tisto, kar postaja vedno večji izziv najti na potovanjih. Ko te na tibetanski planoti voznik kombija ščipa v roke, ker se čudi, da imaš poraščene, saj moški v tistih krajih rok nimajo poraščenih. Ko se z motorjem ustaviš ob prašni cesti in iz kolib pridrvijo tako otroci kot odrasli in se čudijo, kaj neki iščeš tukaj, kot se mi je velikokrat pripetilo v Afriki. Ko si s popolnimi tujci deliš 5 kvadratnih metrov velik bivak in izmenjuješ izkušnje na Velebitu. Ko te ustavljajo na cesti in te prosijo, če lahko s teboj naredijo selfie, kar smo največkrat doživeli v Indiji. Ko so mimovozeča vozila tako redka, da se zaustavljajo in te vprašajo, če je vse v redu in če kaj potrebuješ. Ko te prosijo, da jih fotografiraš, fotografije razviješ in jih pošlješ na njihov naslov. Ko lahko kar ob cesti postaviš šotor in si skuhaš večerjo, vedoč, da ne bo nikogar mimo. Ja, natanko to so tiste nepozabne izkušnje, zaradi katerih je vredno vztrajati in iskati odročne kraje in z njimi pristnost. Kar dandanašnji, v svetu, povezanem s hitrimi cestami in telefoni, postaja vedno težje. Še pred petimi leti so afriški otroci pred zaslonom mojega telefona poskakovali od navdušenja. Bojim se, da imajo danes že vsak svojega in da me, če bi se z motorjem ustavil v njihovi vasi, ne bi prišli niti pozdraviti.

Odročna potovanja v letu 2022

Nazadnje sem pisal o odročnih potovanjih v pandemičnih časih, torej danes. Nato sem začel razmišljati o odročnih potovanjih v prihodnosti. Bo sploh še kdaj mogoče potovati v daljne dežele in njihove najbolj skrite kotičke? Zagotovo. Le nekaj potrpljenja je potrebnega. Najbrž ne bo mogoče potovati kamorkoli, marsikam pa zagotovo. Morda se bodo nekateri kraji, ki so bili doslej nedostopni za popotnike, odprli. Čeprav je žal v resnici obratno, saj se vedno več krajev in popotniških poti zapira. Ko sem v nekih prejšnjih časih sanjaril o motorističnih potovanjih, se mi je zdela odlična ideja, da bi se z motorjem zapeljal okrog Sredozemlja. Čez Balkan in Turčijo, Sirijo, Izrael, Libijo, Alžirijo, Francijo in vse, kar je vmes. Danes je to žal nemogoče in nič kaj ne kaže na to, da bom te sanje lahko uresničil. Nič zato, saj je nešteto drugih poti in pustolovščin, na katere se je mogoče podati. Naslednje potovanje po odročnih krajih, o katerem sem razmišljal, a ga v tem trenutku ni mogoče izpeljati, je nekoč popularna kopenska pot do Indije. Hippie trail so ji pravili. Včeraj sem izvedel, da sem naredil napako v Etiopiji, ker nisem obiskal enega od bolj odročnih predelov te dežele. Takrat me je tam pestilo kar nekaj težav in sem se raje odločil za varnejšo pot in jo ubral proti Sudanu. Izpustil sem Mekele, nezemeljski Danakil in severno regijo, kjer so sedaj vojne razmere, ki bodo najbrž nekaj časa vztrajale.

A danes bolj ali manj vse razloge za nedostopnost že tako odročnih regij pripišemo obvladovanju pandemije. Čeprav si je težko zamisliti bolj “epidemiološko prijazen” način potovanja, kot potovanje po odročnih krajih, kjer komajda srečaš živo dušo. Le do tja je nekako treba priti. Morda bo v prihodnosti prav odročnost ena bolj želenih lastnosti destinacij, ko se bomo odločali o tem, kam se bomo odpravili na potovanje. No, v resnici ne verjamem, da bo to kmalu postal prevladujoči trend, epidemija gor ali dol. Ljudje se pač najraje tiščimo skupaj. Tudi to, da je bilo letos avgusta v Sloveniji več turističnih nočitev, kot v sicer rekordnem letu 2019, veliko pove. Saj vemo, kako je bilo v tem času na slovenski obali. Kar je seveda dobra novica za tiste, ki imamo raje samotnejše ali odročnejše kraje. Statistični urad sicer pravi, da je bilo avgusta letos največ turističnih prenočitev v nastanitvenih obratih v gorskih občinah. Zato avgusta promenada v Kranjski gori najbrž ni nič kaj bolj samevala od tiste v Portorožu. Kar nikakor ne pomeni, da v Sloveniji ni mogoče najti krajev, ki so hkrati dovolj privlačni in dovolj samotni, da ne bi bili zanimivi.

Trendi in število potovanj na globalni ravni so se v minulem letu in pol zagotovo zelo spremenili. Domnevam, da je manj prehodov meja in več potovanj v domačih deželah ter manj potovanj v velika mesta in več v manjše kraje oziroma naravo. A da bi ljudje, ki prej niso, sedaj začeli potovati v odročne ali celo v samotne kraje, dvomim. Nekateri zagotovo, a najbrž daleč od tega, da bi to poslat trend. National Geographic je že eden od bolj kredibilnih napovedovalcev trendov. 25 neverjetnih potovanj za prihodnje leto so razvrstili v pet kategorij: narava, pustolovščina, obstojnost, kultura in zgodovina ter družina. Če bi izbiral med najprivlačnejšimi in hkrati odročnimi v vsaki od teh petih kategorij, bi izbral: Belize, Kolorado, Mozambik, Japonsko in Turčijo.

Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.

Odročna potovanja v pandemičnih časih

Kaj je nasprotje od utripa velemest, o čemer sem pisal nazadnje? Samota, divjina, odročnost, neposeljenost, narava ali kaj drugega? Kateri so kraji, ki smo jih obiskali, ki ustrezajo tem kriterijem in kako je tam danes? Še vedno najraje potujemo tako, da je na naših potovanjih nekaj od vsakega. Da je nekaj mestnega vrveža. Da smo nekje sami. Da obiščemo odročne kraje in divjino, kjer daleč naokrog ni žive duše, ki bi kazila naše dojemanje širine sveta v tistem trenutku. Da obiščemo dobre restavracije in se udeležimo dogodkov, kjer se tare obiskovalcev. Da smo na potovanju samooskrbni in neodvisni. Da se pustimo razvajati v dobrem hotelu. Skratka, načinov potovanj in krajev, ki jih radi obiščemo, je neizmerno veliko. Seveda je tudi precej načinov potovanj, na katere ne želimo potovati, kot tudi krajev, ki jih ne želimo obiskati. Zraven tega tudi pri nas doma nimamo povsem enake predstave o tem, kako si želimo, da naša potovanja izgledajo in kaj od njih pričakujemo. Še dobro, da je tako. Odročnost, samota in divjina so že bolj meni pisani na kožo, kot komu drugemu pri nas doma. A v tem trenutku moram prav dobro razmisliti, kje sem bil, oziroma kje smo bili nazadnje v odročnih ali samotnih krajih. Zadnje družinsko potovanje, ki bi ustrezalo tem kriterijem, ki sem ga sedaj izbrskal iz spomina, je pohajkovanje po Krfu. Dobri dve leti je tega, ko smo za prvomajske praznike prepešačili zahodno obalo tega otoka. Kopalna sezona se še ni pričela in plaže, vasice, gostilnice ter bolj ali manj vse drugo, je bilo prazno. Ja, to je bilo zadnje potovanje, kjer mestnega utripa takorekoč niti začutili nismo.

Krf
Krf

Na mojih solo potovanjih je seveda drugače, saj se tam mestnega in kakršnegakoli vrveža izogibam. Izjemoma se ustavim v mestu, še najpogosteje zato, da se oskrbim z zalogami hrane ali da si privoščim kosilo v dobri restavraciji, če jo uspem najti. A s pravo odročnostjo in samoto, takšno večdnevno, se že nekaj časa nisem soočil, saj so popotniški načrti v zadnjem letu in pol drug za drugim padali v vodo. Od zadnjih potovanj bi rekel, da je bilo še najbolj samotno in odročno kolesarjenje, ki sem se ga lotil lani takoj po prvomajskih praznikih, ko se je sprostilo prehajanje med občinami. S kolesom sem se v petih dneh vzdolž Kolpe zapeljal do morja. Kapacitete za kampiranje in restavracije so bile še zaprte. Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko sem v nekem baru, potem, ko sem imel za seboj celodnevno kolesarjenje po temačnih kočevskih gozdovih, dobil pico. Menda edini obrok, ki sem ga dobil v gostilni, sicer sem moral biti samozadosten. Da o občutkih, ki so me prežemali v kočevskih gozdovih, kjer nisem srečal niti enega samega človeka, niti ne govorim. Pot vzdolž Kolpe tudi sicer ni obljudena v tem času, takrat ni bilo nikogar. Ko sem si skrivoma postavil šotor ob reki, sem razmišljal o tem, koga od treh najverjetnejših nočnih obiskovalcev bi najmanj rad srečal; begunce, policiste ali medveda.

kolesarjenje_2020_04
kolesarjenje_2020_11

Morda pa sedaj, ko kaže, da je marsikdo še manj povezan z drugimi kot sicer, odročnost ni nekaj, kar v potovanjih iščemo. Si menda bolj želimo vrveža, kot samote. A zagotovo ne vsi. Še dobro, da je tudi danes, kljub težkim časom, mogoče potovati tako, kot si želimo. Dokler svoje želje prilagodimo razpoložljivim možnostim, se razume.

Utrip velemest je nepozaben

V zadnjem času sem nekajkrat pomislil na to, kako je danes v velikih mestih oziroma velemestih, ki smo jih obiskali. Je železniška postaja Old Delhi v Delhiju še vedno polna ljudi, ki tam živijo? So ulice Tokija tudi danes tako polne, kot so bile takrat? Kaj pa plaža v Rio de Janeiru, a se kdo kopa v morju? Ali tržnice z eksotičnimi živili na ulicah Pekinga še obstajajo? Je promet v Hanoju še vedno tako kaotičen? Od takrat, ko smo velemesta pogosto obiskovali, se je najbrž marsikaj spremenilo. A zagotovo je marsikaj ostalo enako. Na primer Atene, ki smo jih obiskali lani, so dokaj drugačne od Aten, ki sva jih s Sabrino obiskala pred desetletji. Napredek skozi desetletja je opazen povsod, le da je nekje precej bolj očiten, kot drugje. Z veseljem bi ponovno obiskal Kuala Lumpur, Singapur, Hong Kong, Katmandu, Manilo, Džakarto in druga velemesta, ki smo jih prvič obiskali na začetku enoletnega potovanja po svetu. Sem prav radoveden, če bi opazil tisto, kar se je spremenilo in tudi tisto, kar se ni. Je pri mestih tako, kot pri ljudeh, da pri tistih, ki jih redno videvaš, sprememb ne opaziš, pri tistih, ki jih srečaš poredko, pa spremembe opaziš takoj?

Zadnji zares veliki mesti, ki smo ju obiskali, sta bili Bangkok in Rangoon. Od tega je skoraj tri leta. Tri leta! Od takrat smo bili izven Evrope le v Gruziji in Armeniji. Znotraj geografskih meja Evrope smo v tem času obiskali nekaj velikih mest, ki imajo več kot tri milijone prebivalstva. To so res velika mesta, a jih z velemesti Azije ne gre primerjati. Utrip deset in več milijonskih velemest je vsekakor nekaj posebnega. Doživetij, ki jih je mogoče izkusiti le v mega metropolah, ni mogoče doživeti nikjer drugje. Na primer, vožnje v prenatrpanem vagonu mestnega prometa v vrhuncu prometne konice v dvajset milijonskem Mumbaju.

V zadnjem mesecu sem obiskal pet evropskih prestolnic, ki se zelo razlikujejo med seboj, a vsaka ima svoj čar oziroma dušo, kot sem zapisal pred časom tukaj in tukaj. Velemesta doživljam podobno, kot zanimive, a naporne ljudi; čudovito jih je bežno spoznati, dokler pokažejo le svojo najsvetlejšo plat, ko pa jih pričneš spoznavati globlje, pa ugotoviš, da se je bolje čim prej posloviti. To seveda ne pomeni, da ne bi danes sedel na letalo (če bi se ponudila priložnost, se razume) in obiskal kateregakoli od zgoraj naštetih velemest. A kaže, da bo to moralo še nekaj časa počakati. Ne zaradi virusov oziroma ukrepov, ki nas pred njimi varujejo, temveč zaradi tega, ker so nam sedaj za potovanja privlačnejši drugačni kraji.

Če načrtujete obisk katerega od velemest v prihodnjem letu in se ne morete odločiti, je tukaj uporaben seznam, ki vsebuje tudi pokazatelj odzivnosti na ukrepe, namenjene omejevanju širjenja koronavirusa: The World’s 25 Best Cities of 2022.

Blizu železniške postaje v Delhiju leta 2013. IMG_0286
Križišče Shibuja v Tokiju leta 2009. 2010-Tokio_13
Tržnica na kitajskem leta 2010. 2010-Kitajska_26
Polne ceste v Hanoju leta 2007. 2007-vietnam_02.JPG

Deset sončnih zahodov

Čas, ko se naredi dan in čas, ko se naredi noč, je poseben. Romantičen. Edinstven. Nepovraten. Vesel. Žalosten. Še bi lahko našteval, a ne bi mogel strniti občutkov, s katerimi nas prežema doživljanje sončnega vzhoda in zahoda. Kaj šele simbolike, povezane z opazovanjem trenutkov, ko nebo spreminja barve. A tako, kot ob opazovanju sončnega zahoda ali vzhoda obnemimo, je tudi tukaj vsaka beseda odveč.

Bocvana bocvana
Filadelfija filadelfija
Grčija grcija
Indija indija
Laos laos
Malavi malavi
Myanmar myanmar
Portugalska portugalska
Slovenija kredarica
Tajska tajska

p.s.: na fotografijah je osem sončnih zahodov in dva vzhoda.