Navdušen nad fjordi

V Oslu sem se odločil, da namesto naravnost na sever, zavijem na zahod, med fjorde. O Oslu nimam kaj za povedati, saj sem se tam zadržal le toliko, da sem menjal denar in nekaj ur vedril v turističnem uradu. Po turističnem središču sem se sicer sprehodil, kaj več pa ne.

Noč me je ujela visoko v hribih, kar sem opazil šele naslednji dan, ko sem se spustil v dolino, kjer je bilo veliko topleje. Hribi so tukaj že na nekaj sto metrih višine, gozdna meja je na okrog tisoč metrov in tam so že ledeniki. Šotor sem postavil, kar na obcestnem postajališču.

Naslednji dan se je začelo to, po kar sem prišel. Ceste se vijejo gor in dol, levo in desno, na eni strani so modra ledeniška jezera, na drugi gozdovi, skratka pravljica. V enem trenutku se peljem skozi gozd, naredim par ovinkov navzgor in že sem v gorah. Nato par ovinkov navzdol in že se vozim čez fjord. No, s trajektom, čez most, ali pa skozi tunel. Ti so strašni: včeraj sem se peljal skozi 11 kilometrskega, ki je bil delno neosvetljen. Na moji strani ceste ni bilo nikogar, nasproti pa so ves čas vozili avti in me zaslepljevali in to 11 kilometrov! Težko je ohranjati smer na motorju v takšnih razmerah. Ko sem zapeljal iz tunela, sem si oddahnil, a že čez minuto, je bil naslednji, le pet kilometrski. Pred 25 kilometrskim, ki je mimogrede, najdaljši tunel na svetu, pa sem raje zavil čez gore, a ne zaradi neprijetne vožnje skozi tunel, temveč zaradi razgledov.

Od jutra do večera se vozim, tudi po dvanajst ur. Seveda se vmes ustavljam, da se razgledam in kaj pojem, a v glavnem vozim in uživam. Fotografije prihodnjič.

Slovenska Bistrica – Berlin – Kopenhagen – Göteborg

Po treh dneh vožnje sem včeraj prispel skoraj do Norveške. Skozi Nemčijo sem se le peljal in ustavljal, koliko sem potreboval za počitek. Ko sem drugi dan zapeljal iz trajekta in se zavedel, da se vozim po Danski, sem se od navdušenja, da sem v Skandinaviji, smejal na ves glas.

Na Danskem sem si ogledal nekaj manjših vasi, plaž in prestolnico. Po plaži sem se sprehodil oblečen v motoristična oblačila in mi ni bilo nič kaj toplo. Nedaleč proč pa se je skupina deklet kopala v morju. Tudi v mestih hodijo ljudje oblečeni, kot da je vroče. No, menda njim je, čeprav ni niti 20 stopinj.

Kopenhagen se mi je teh nekaj urah, koliko sem mu namenil, zdel kot eno tistih mest, ki so namenjena le turistom. Staro mestno jedro je eno samo nakupovalno središče, kjer se drenjajo turisti. Sprva še mi je bilo žal, da tako lepe stare hiške preuredijo v trgovinice Nike in lokale McDonalds. Ko pa sem zašel ulico proč od trgovinic in lokalov ni bilo nikjer nikogar. Enako je bilo tudi v drugih krajih, tudi na Švedskem. V Göteborgu sem v turističnem uradu vprašal, kje lahko vidim stari del mesta, ki niso preurejen v nakupovalno središče. Pa so mi rekli, da so vse stare hiše preurejene v lokale ali trgovine. Najbrž že mora biti tako, da nihče ne bi gledal starih bajt, v katerih ne ponujajo modnih cunj ali kapučina.

To sem moral napisati, saj sem, preden sem se odpravil od doma, nameraval obiskati vse prestolnice. Sedaj vem, da jih ne bom. Tako ne grem v Stockholm. Preveč mi je peljati se 700 kilometrov za to. Odločil sem se, da zapustim velika mesta in puste avtoceste ter se odpravim v Norveško divjino. Še prej pa se mimogrede ustavim v Oslu in pogledam kako je tam v starem delu. To počnem pravkar.

O tem, da me že zebe že zdaj, ko sem šele na jugu Skandinavije, pa da je v teh krajih vse še dražje, kot sem pričakoval, pa o vožnji, kampiranju, hrani itd, pa drugič.

Odhod od doma: skandinavija-001

Kopenhagen: skandinavija-004

skandinavija-006

Grad *** slot, tem nekje na severu Danske: skandinavija-008

Göteborg: skandinavija-013

Dan pred odhodom

Čez nekaj ur odhajam na prvo daljše samostojno potovanje z motorjem. Zato bi ta teden moral biti v znamenju priprav, pa se nekako ni izšlo. Saj opremo in ostale stvari imam pripravljene, kar se pa tiče same poti, pa tako malo o krajih kamor se odpravljam, še nikdar nisem vedel. Verjeli ali ne, šele pred petimi minutami sem pogledal kakšne denarne valute imajo v Skandinaviji. Podobno je s potjo. To imam načrtovano le za prva dva dni in sicer načrtujem, da bi jutri prišel do Berlina, v nedeljo pa v Kopenhagen. Kam naprej, se bom odločal sproti.

Motor sem dobro naložil. Napolnil sem dva stranska kovčka, torbo na rezervoarju, dva sprednja predala in devetdeset litrsko torbo na zadnjem sedežu. Prazen je ostal le zadnji kovček, ki ga nameravam uporabljati za odlaganje.

Šele sedaj, ko imam končno vse pripravljeno, je stiska v kateri sem bil zadnje dni, za mano. V popolnoma enaki stiski sem bil v Indiji, preden sem se odpravil na pohod po Himalaji in sem punce zapustil za osem dni.

Zakaj potem rinem nekam sam?

Odgovor je preprost. Žene me radovednost! Popotniških izkušenj v družinskem krogu imam že kar nekaj. Sedaj pa sem radoveden, kako je potovati sam, brez mojih najdražjih. Zato upam, da mi motoristični prijatelji, ki bi “šli morda zraven” ne zamerijo, da moje namere nisem obelodanil prej, saj je to, da potujem sam, cilj tega potovanja.

Seveda se za mojo radovednostjo skriva precej več razlogov za to potovanje. A o njih morda kdaj drugič. Zdaj grem spat.

Sam z motorjem

Šele včeraj sem zbral pogum in se dokončno odločil za potovanje, za katero imam zeleno luč že tri mesece. Takrat sem namreč Sabrino vprašal za dovoljenje.

Že ko sem imel prvi resnejši motor, sem sanjal, da bi z njim obvozil Sredozemlje. Tako čez Jugoslavijo, Turčijo, Bližnji vzhod, severno Afriko, čez Gibraltar in domov. A dlje od želje nisem prišel. No, s Sabrino sva opravila del poti, ko sva se z Yamaho Tenere podala do Maroka in nazaj. Od takrat je minilo mnogo let in zgodilo se je marsikaj. Želja je usahnila, a vsakič, ko sem ponovno nabavil motor, sem se spomnil nanjo. Tako je bilo tudi letošnjo pomlad. A še preden sem sploh začel o njej resno razmišljati, se je zgodila Libija in sanjarjenja je bilo konec. Ampak takrat sem bil že zagret in začel sem resneje razmišljati o motorističnem podvigu. Iskal sem alternativo in se začel spogledovati s Črnim morjem. Zapeljal bi se čez deset držav okrog Črnega morja.

Za pot bi potreboval dobra dva tedna. Za toliko časa pa že lahko uidem od doma, ne da bi me punce preveč pogrešale. Idejo sem predstavil kot željo za moj takrat bližajoči se okrogli rojstni dan. Uspelo je, dobil sem še več podpore, kot sem si jo drznil pričakovati.

A ko sem začel pot podrobneje načrtovati, sem prišel do spoznanja, da je pot čez Čečenijo in Rusijo preveč negotova. Znova sem moral najti alternativo. Poti, ki bi jih želel prevoziti z motorjem je sicer ogromno, a vse zahtevajo precej več časa, kot dva tedna. Hitro sem našel pot, o kateri sem tudi že davno tega razmišljal. In kdaj, če ne zdaj?

Ne grem okrog Sredozemlja, niti okrog Črnega morja, temveč na sever Evrope. Morda pridem celo do Nordkapa. Podrobnejšega načrta poti nimam, približno pa gre takole: čez Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko in nazaj domov. Čaka me kakšnih 10.000 kilometrov, za katere imam na voljo tri tedne. Tako čez palec sem izračunal, da če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur.

Priprave? Honda Deauville, šotor, spalka, kuhalnik in oblačila so pripravljeni, drugo so malenkosti. Na pot odrinem v soboto, 6. avgusta, dve leti po začetku naše enoletne pustolovščine okrog sveta.

Kaj več v tem trenutku pravzaprav nimam za povedati. Približno vem kam, kako in zakaj. Vse drugo se bo razjasnjevalo spotoma. In koliko bo to mogoče, bom potopis objavljal sproti.