Ponovno sem se znašel v precepu. Ne vem ali naj pišem o potovanju, ki je pravkar za nami ali o potovanju, ki je tik pred nami. O minulem imam še precej za povedati, po drugi strani pa bi tole, ki je pred nami, želel spodobno napovedati. Bom ostal nevtralen in pisal o Švici.
To alpsko deželo sva z motorjem sicer že obiskala, a s prekrasnimi kraji je pač tako, da se vanje radi ponovno vračamo. Sploh po tem, ko se z njimi bolje seznanimo. Četudi preko knjig. Zatem, ko sva se vrnila s potovanja po Švici, sem prebral več knjig o prvopristopnikih na najzahtevnejše alpske vrhove. Najbolj so me presunile knjige o osvajanju mogočne severne stene Eigerja, ki je potekalo pred osmimi desetletji. Neverjetno, kakšno moč imajo gore. So popolnoma nepremične, a privlačijo z neustavljivo močjo, ki se jim številni ne morejo upreti niti za ceno lastnega življenja. Podrobneje tukaj.
To mogočno steno sem si od takrat, ko sem o njej bral, želel videti od blizu. Tako sva se zapeljala v Grindelwald in postavila šotor v »Ledeniški vasi« pod Eigerjem. Razgledi prekrasni!
A neposredno srečanje z Eigerjem sva prestavila v nedoločeno prihodnost. Recimo, da zaradi pomanjkanja časa ali slabega vremena, ne zaradi 400 evrov, koliko stane vožnja z vlakom po najbolj razgledni železnici vse do najvišje železniške postaje v Evropi.
Raje sva se prepustila potem, ki jih obvladava in se zapodila po gorskih prelazih, ki jih v Alpah nikakor ne zmanjka. Čeprav dobro poznam občutek, ki ga imam, ko sem v gorah kot pohodnik in se čudim tistim, ki se v osrčje gora pustijo pripeljati z avtom, motorjem, avtobusom ipd., namesto, da bi uživali v pohodništvu ali alpinizmu, kot se za gorski svet spodobi, neznansko uživam v tem, ko se v gore pripeljem z motorjem. Nad gozdno mejo, na najvišje gorske prelaze, s katerih so najlepši razgledi.
Sploh, kadar do tja pripeljejo zavite ceste.
Tudi v alpskih, sicer pregrešno dragih državah, se da dobro jesti za zmerno ceno. Sploh, če imaš rad sir. Midva ga obožujeva! Spominjava se, ko smo te kraje obiskali prvič, ko je bila Sara še čisto majhna in smo se ustavili v neki gorski vasici v Franciji. Hoteli smo kupiti sir, a se niti Sabrina niti jaz nisva spomnila ali pač nisva vedela, kako se po francosko reče sir. Takrat nama je uspelo s kretnjami, danes sir v Franciji, Švici in Italiji kupujeva precej bolj suvereno (fotografije sira pri prejšnji objavi).
Tudi nad alpskimi vasicami se je mogoče navduševati, saj so nekatere perfektno zlite z okoljem.
Toliko zaenkrat o Alpah. Naslednjič se oglasimo iz dežele še višjih vrhov, kot so v Alpah!
