V deželo vzhajajočega sonca

Od vseh dežel, ki jih obiščeš, je nekaj takšnih, v katere se zaljubiš in si tja želiš še vrniti, nekaj takšnih, v katere se več ne želiš vrniti, vse ostale pa so nekje vmes. Dežele, ki sodijo v prvo kategorijo, je najlažje našteti; Indija, Avstralija, Argentina, Norveška, Grčija in še kaj bi se našlo. Malce težje je našteti države, v katere se ne želim vrniti, saj se zna zgoditi, da jih še kdaj obiščem in ne bi želel, da me spremlja lasten negativen predsodek. A kljub temu bi rekel, da ne želim več v Romunijo, Egipt, Tadžikistan, Litvo in še kam. Večji izziv je našteti države, kjer še nisem bil in bi jih želel obiskati. Tako na prvo žogo mi na pamet pade le Islandija. Zanimivo se mi pa zdi, da smo v deželah, ki sem jih naštel kot tiste, ki bi jih želel ponovno obiskati, obiskali bolj ali manj vse znamenitosti, ki so se nam zdele vredne obiska. Da, celo v tako gromozanskih deželah kot Argentina in Indija. Zato me le te ne mikajo zaradi še neobiskanih znamenitosti, temveč zaradi že obiskanih, ki jih je vredno ponovno doživeti. Tako, kot je vredno ponovno prebrati dobro knjigo ali pogledati dober film. Saj se, kot je že zdavnaj lepo povedal Heraklit, tudi mi sami ves čas spreminjamo, zaradi česar tega, kar smo videli pred desetletjem in ponovno danes, ne gledamo z istimi očmi.

Japonska je dokaj visoko med deželami, ki jih želimo ponovno obiskati. Seveda, saj smo na prvem obisku tam obiskali le Tokio. No, to v resnici ni tako malo, saj gre za 20 in več milijonsko mega metropolo. A nedvomno je Japonska precej več, kot le Tokio. Saj so tudi sicer prestolnice praviloma najmanj privlačni kraji v državah, ki jih obiščemo in se tam zadržimo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno.

Torej, ponovno odhajava na Japonsko, deželo vzhajajočega sonca ter izjemne prepletenosti tradicionalnega in sodobnega. Kaj več bom lahko povedal šele, ko se od tam vrneva. Do takrat pa nekaj spominov na naš obisk Tokia pred mnogimi leti. Izlet v Tokio je bil pravzaprav darilo za Sarin 11. rojstni dan in je o tem takrat celo napisala prispevek.
2010-Tokio_13
2010-Tokio_05
2010-Tokio_04

Brez Dolomitov ne gre

Za vrnitev domov iz Švice v Slovenijo je treba čez Avstrijo ali Italijo. Izbira ni težka, saj je Italija, kot sem že ničkolikokrat zapisal, bolj ali manj zmeraj najboljša izbira. Čeprav sem v trenutku, ko sva za eno kavo in sok plačala absurdno zasoljeno ceno, v to podvomil. Seveda le za sekundo, saj je bil pred nama vzpon na prelaz Stelvio, ki s svojimi vrtoglavimi 2757 metri nad morjem pričara edinstvene razglede, ob katerih pozabiš na vse ostalo. Menda gre za najvišji asfaltiran gorski prelaz v tem delu Alp, zato nanj rinejo trume ljudi na vseh mogočih prevoznih sredstvih. Saj vem, da sem o teh gorskih cestah že tolikokrat pisal, konkretno o Stelviu tokrat celo šestič, a težko se ustavim, ko me nekaj tako silno očara. Menda to tudi nazorno pokaževa na spodnji fotografiji.
Prelaz Stelvio

Ker je bila najina zadnja noč v kampu tako mrzla, sva za naslednji postanek izbrala kraj Merano. Ta je namreč v dolini reke Adiže, kjer so klimatske razmere povsem drugačne, kot v Alpah ali Dolomitih. Ko sva prispela v kamp, sva se prvič ozrla nazaj, proti zahodu, od koder sva se pravkar pripeljala. Nebo je bilo tako temno, kot da se dela noč in tema je prihajala v najini smeri. Na srečo sva bila v edinstvenem avtokampu, ki je imel veliko garažo, kamor sva pospravila motor in veliko restavracijo, kamor smo se pred močno nevihto zatekli ljudje, ki smo bili takrat v kampu. Po nevihti se je ozračje prijetno razelektrilo in sva si privoščila to, kar se pač v avtokampu počne.
Merano

Sledil je krasen dan, saj sva si privoščila lagodno vožnjo čez dolomitske prelaze vse do osrčja, Cortine d’Ampezzo, kjer sva poiskala kamp. Tudi tukaj sva dobila zadnje prosto mesto. S tem, da sva prišla v kamp že okrog 15. ure in da so tukaj trije velikanski avtokampi. Vse povsem polno. Prav neverjetno, glede na to, da se poletna sezona ni še niti prav pričela. Menda se nama je to, da sva dobila zadnje prosto mesto za šotor, na tem potovanju posrečilo trikrat. Ne znam si predstavljati, kako je v vrhuncu sezone. Za naključne oziroma spontane popotnike, ki ne potujemo tako, da si prenočišča rezerviramo vnaprej, kmalu ne bo nikjer več prostora. Te situacije, da sem imel resne težave z iskanjem prenočišča, sem v zadnjih letih že tolikokrat doživel, a še kljub temu vztrajam in ne naredim rezervacije vnaprej. Razen, kadar res ne gre drugače.

Prelaz Giovo ponuja ene najlepših razgledov v okolici. Dolomiti

Prelaz Sella je tako obljuden, da je dokaj težko najti priložnost za fotografijo brez gneče. Dolomiti

Zeliščarka v akciji. Dolomiti

Še pogled nazaj in slovo od Tofan do naslednjič. Dolomiti

Treba si je priznati, da so se pogoji, v katerih smo se potovati učili in potovanja vzljubili, precej spremenili. Seveda se trudimo in prilagajamo, uporabljamo sodobne metode za rezervacije in načrtovanje poti, a tisto, kar od potovanj v sami osnovi pričakujemo, zaradi česar nas potovanja navdušujejo še danes, je težko spremeniti. Podobno, kot pri drugih navadah, ki jih ne spremenimo, dokler nas razmere v to ne prisilijo. Pišem seveda o korenitih spremembah, ne prilagajanju. A če sprejmemo neizpodbitno dejstvo, da je svet potovanj danes drugačen, kot je bil pred časom in se temu lepo počasi prilagajamo, bomo morda spremenili tudi svoje mnenje o tem, kar od potovanj v sami osnovi pričakujemo. Saj temu se lahko tudi reče dozorevanje, a ne?

Tirolska motoristična rapsodija

Pred poletno vročino in sončno pripeko se lahko bodisi skrijemo, bodisi nekam uidemo. Razen, če smo te sorte, da si mislimo, da nam ekstremno visoke temperature ozračja ne pridejo do živega. A zdi se mi, da nas je večina takšnih, da se pred takšnimi razmerami raje nekam umaknemo, kot da se jim izpostavljamo. Klimatizirana stanovanja, avtomobili, pisarne, trgovski centri in tako naprej, so lahko varno zatočišče pred vročino. Če pa smo nadvse radi zunaj, se je za to, da najdemo nek kraj s prijetnejšimi temperaturami, treba potruditi. Lahko odrinemo na morje, kjer je, če nam uspe najti svoj košček sence pod borovcem nekje ob morju, popolno. Sicer pravijo, da ima voda ponekod že 30 stopinj, a morje je vendarle morje, saj nudi užitke, neprimerljive s čemerkoli drugim. Seveda ne za vsakogar. Alternativa morju so kajpada hribi, kjer je praviloma hladneje, kot v nižinah. Zame je ta alternativa pravzaprav najprivlačnejša, saj je na hladnejšem zraku mogoče pohajkovati, kolesariti ali biti kako drugače aktiven, kar na vročini ni najpametneje.

Med prvim letošnjim vročinskim valom sva tudi midva za nekaj časa pobegnila. Na način, ki se nama zdi najprivlačnejši. Pravzaprav je bila to v tem trenutku najina edina možnost, zato se nama na srečo ni bilo treba spogledovati z alternativami. Sedla sva na motor in se zapeljala v Alpe.

Tokrat nama je končno, po veliko letih neuspešnih poskusov, uspelo z motorjem na Tirolsko. Ta del Avstrije smo sicer že prevozili z avtom, a sem si ga že resnično dolgo želel obiskati z motorjem. Gre namreč za najbolj alpsko regijo Avstrije, ki je prepredena z dolinami, skozi katere se vijejo lepe ceste, ki jih na levo in desno krasijo čudoviti gorski razgledi. To seveda pomeni, da je precej cest, ki so speljane čez visoke gorske prelaze, kamor visoke temperature ne sežejo. A tudi v gorskih dolinah je nekaj stopinj hladneje, kot v nižinah. Zaradi tega je bivanje in zadrževanje zunaj v tem času precej bolj vzdržno, kot tam, kjer vročina ne popušča. To je še posebej pomembno, če potujemo tako, da smo ves dan zunaj. Ne le čez dan, tudi ponoči, torej praktično 24 ur dan. Čez dan na motorju, ponoči v šotoru. Dolga leta sva nabirala izkušnje, da sva ugotovila, da glede na to, da najraje potujeva tako, da sva zunaj tako podnevi, kot ponoči, za to potrebujeva idealne vremenske razmere. Sicer je tovrstno potovanje pekel, kot se nama je že tolikokrat pripetilo. Sicer verjamem, da tega, kaj pomeni biti zunaj 24 ur na dan več dni ali tednov, ni mogoče razumeti, če nimaš te izkušnje, a nič zato. Gre za ultimativni občutek doživljanja okolja, ki po mojih dosedanjih izkušnjah ni primerljiv z ničemer drugim.

Kakorkoli, Tirolska nama je bila tokrat končno naklonjena. Doslej sva se ji izogibala predvsem zaradi vremena, saj so tam v času, ko je dovolj toplo za tovrsten način potovanja, plohe na dnevnem redu skoraj vsak dan. Tokrat na naju ni padla niti kapljica dežja.

Pogled proti Reichenspitze. Tirolska
Innsbruck, prestolnica Tirolske. Tirolska
Sellraintal. Tirolska
Smučišče Kühtai Tirolska Tirolska

A Tirolska je bila šele začetek. Nadaljevala sva proti še resnično alpski državi.

Pot naj oplemeniti cilj

Rek, da je pot cilj, je čudovit in razkriva veliko resnico potovanj, izletov in drugih poti. Če znamo potovati tako, da uživamo že v sami poti na katerokoli destinacijo in tudi na poti nazaj, je to zmagovita kombinacija. Četudi gre za vsakodnevno rutino, kot je pot v službo. Tudi meni je to zvenelo nemogoče, a čisto zares sem si čas, ko se vozim v službo in nazaj obogatil do te mere, da se večkrat zalotim, da komaj čakam, da se usedem v avto in se odpeljem. A pustimo službo, tukaj se piše o potovanjih.

Ko nekam odpotujemo, se samo potovanje začne že v hipu, ko se odpravimo od doma. A dokler ne prispemo na ciljno destinacijo, se nam pogosto zdi, da je ta del potovanja najtežji. Letos sem štirikrat letel čez Atlantik in bi sila težko rekel, da je bil čas, ki sem ga preživel na vseh teh poletih, prijeten. Saj sem imel dobro družbo, leti so bili mirni, gledal sem filme, bral in se trudil spati, a nikakor se ne bi mogel strinjati, da je v tem kontekstu pot tudi cilj. A kadar je le mogoče, se potrudim, da ta rek udejanjim in se veselim tudi poti do ciljne destinacije. In seveda tudi poti nazaj domov.

Na motorističnih potovanjih je očitno, da je pot cilj, saj je vožnja z motorjem tisti del potovanja, ki je najbolj privlačen. To, da ob tem v dobri družbi obiščeš še lepe kraje in dobre gostilne, je češnja na torti motorističnega potovanja. Če se ne motim, se še na nobeno od motorističnih potovanj nisva odpravila zato, da bi se premaknila od točke A do točke B, temveč zaradi vsega, kar je vmes. Res pa je, da so tudi motoristična potovanja sestavljena iz delov in etap, v katerih preprosto ni užitka, lepot ali česarkoli drugega, karkoli pač na potovanjih iščemo. Pri vožnji z motorjem so tako najtežji del poti monotone avtoceste. Če samo pomislim na tisoče kilometrov, ki sva jih prevozila po avtocestah do Norveške ali do Maroka in nazaj, ter še kje, me je kar groza. A seveda je tudi to je del potovanj, saj je razumljivo, da imajo tudi najprijetnejši podvigi tako svetle, kot temnejše trenutke. Na srečo sva si nabrala že nekaj kilometrine in se sedaj znava teh podvigov lotiti bolj premišljeno. Na primer tako, da Sabrina reče, da se v enem kosu že ne bova peljala od doma do Livorna. Tako ona poda svoj racionalni pogoj, na meni pa je, da ga realiziram. Na potovanju do Korzike je to izgledalo tako, da sva si za pot do Livorna vzela dva dni in prav toliko za pot nazaj. Za vmesne cilje sva izbrala Padovo, Firence in Ferraro ter v vseh treh krajih prenočila in si tako popestrila duhomorno pot čez Italijo oziroma iz nje naredila še eno nepozabno italijansko doživetje.

Firence
Firence
Firence
Ferrara
Firence
Bologna
Padova
Firence
Firence

Kulinarična Korzika

Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.

Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.

Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.

Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.
Motoristično potepanje po Korziki

Plateau de fromages.
Motoristično potepanje po Korziki

Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.

Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.

Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.
Motoristično potepanje po Korziki

Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!

Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.
Motoristično potepanje po Korziki

Prekrasni razgledi na Korziki

Po prečudovitem celodnevnem pohodu v gorskem svetu Korzike sva si šla za en dan oddahniti na morje. V kraju Porto sva našla lep kamp in prostor za šotor in tam ostala dva dni. A ker nama to, da bi bila kar tako na morju (karkoli že to, da bi si človek oddahnil, pomeni) najbolj ne sede, sva se že naslednje jutro ponovno odpravila na pohod. Za cilj sva izbrala rt Capo Rosso in trdnjavo Torra di Turghju, od koder so bojda lepi razgledi. Sicer naju je na začetku pohoda pričakal dež, a sva se kljub temu odpravila, saj ni bilo videti, da bo dež dolgo trajal. Na vrhu so naju res pričakali obljubljeni razgledi in tudi sonce je posijalo.
Motoristično potepanje po Korziki

Pot nazaj je bila bolj naporna, saj sva se morala vrniti do parkirišča, kjer sva imela motor, za kar je bilo treba navkreber v vročem soncu. Bilo je tako naporno, da zadnjo uro vzpona nisva spregovorila niti besede. Takoj zatem, ko sva pregreta telesa ohladila v morju na prečudoviti plaži Bussaghlia, je bilo trpljenje pozabljeno.
Motoristično potepanje po Korziki

Porto sam po sebi ni kraj, ki bi ponujal kaj posebno privlačnega, a njegova lokacija je izjemna. Leži namreč ob obali, ki je fascinantno razgibana. Največja tamkajšnja atrakcija je ozka cesta, ki se vije skozi skalno pokrajino visoko nad morjem. Resnično izjemno. Vožnja po tej cesti je edinstveno doživetje. Še posebej z motorjem, saj se je tako mogoče ob robu cestišča ponekod zaustaviti in naužiti razgledov. Z avtomobilom je to na tej ozki cesti skoraj nemogoče. Tako nama je bilo všeč, da sva se kar dva dni vozila sem ter tja in občudovala prekrasen svet okrog naju. Čez najatraktivnejši predel sva se zapeljala petkrat.
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Naslednji postanek sva naredila v mondenem središču Korzike, mestecu Calvi. Marina je bila polna raznoraznih plovil, ki plujejo med celinsko Francijo in Korziko, tako, da je vse skupaj precej spominjalo na turizem, ki nama ni najbolj blizu.
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Raje sva se vrnila k prizorom, ki so nama na motorističnih potovanjih najbolj pri srcu.
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Severna obala Korzike je bila prav tako slikovita, kot preostali del otoka. Rt Cap Corse sva tokrat izpustila, saj smo ga že obvozili na prvem potovanju po Korziki in v spominu mi od njega ni ostalo nič omembe vrednega. Saint Florent sva izbrala za kraj, v katerem sva prenočila zadnjo noč na Korziki. Majhno obalno mestece brez blišča, s prijetno plažo in ravno dovolj večernega utripa za sprehajanje in posedanje ob sončnem zahodu.

Pohajkovanje po Korziki

Obiskala sva menda vse večje otoke v Sredozemlju, od Krete, Sardinije, Sicilije, Majorke, Cipra, Malte in tako naprej, a Korzika je nedvomno zmagovalec v kategoriji naravnih lepot. Otok po najinem okusu, saj ima pravšnjo mero vsega, kar imava na potovanjih najraje.

Po tem, ko sva se nekaj dni mudila v hribih in pohajkovala, sva se ponovno spustila do nižin, na morje. Tudi ta dan sva bežala pred dežjem. Bila sva na kosilu nekje v hribih, ko se je naenkrat stemnilo in začelo grmeti. Gostilničar je rekel, da imava deset minut, preden se ulije. Ko sem mu povedal, da greva v Bonifacio, je rekel, da ne smeva direktno na jug, ampak proti zahodu, sicer naju bo nevihta ujela. Hitro sva se oblekla in se zapeljala proti zahodu, tako, da naju je nevihta le oplazila. Začutila sva prijeten hlad in nekaj kapljic, a ko sva se spustila do morja, o nevihti ni bilo nobenega sledu, o čemer so pričale tudi vrtoglavo visoke temperature. Namestila sva se v kampu blizu mesta in se peš sprehodila v Bonifacio, najjužnejši kraj na Korziki, le streljaj od Sardinije.

Pogled proti Sardiniji. Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Fotografija, posneta na istem mestu pred dvajsetimi leti. 2004-korzika_04.JPG

Razen sprehoda si v tem turističnem kraju nisva privoščila ničesar drugega. Pravzaprav nisva našla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Zato sva se naslednje jutro odpravila naprej po zavitih cestah do prestolnice Ajaccio. Tam je Sabrina rekla, da ima vročine vrh glave in si želi, da greva v nek klimatiziran prostor, tako, da sva namesto v šotoru, prenočila v razkošno ohlajeni hotelski sobi. Začuda sva v tem velikem mestu našla krasno plažo in se takoj zjutraj po zajtrku odpravila na plavanje v kristalno čisto morje. Tudi tukaj se nisva zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno.

Naslednji postanek sva naredila v kraju Corte, ki leži na sredini otoka in se tam utaborila za dva dni.

Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Corte sam po sebi ni nič posebnega, je pa izhodišče za prekrasne izlete po dolini reke Restonice. To dolino sem si zapomnil od prvega potepanja po teh krajih, ko smo se peljali po silno ozki cesti ob reki z nešteto tolmuni polnimi kopalcev. A danes je ta cesta zaprta, saj jo je poškodovalo neurje pred nekaj leti in ni več niti dovoljeno, niti mogoče peljati se po njej. Tako sva sedla na avtobus in se zapeljala do izhodišča za pohod. Hodila sva po razgledni poti nad reko Restonica, s katere se je videlo, da je cesta na več mestih povsem zasuta s kamenjem, mostovi pa podrti, tako, da nič ne kaže na to, da bi cesto še kdaj spravili v pogon.

Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Na najino presenečenje je bila koča, kjer je bilo nekoč parkirišče, odprta, tako, da je Sabrina dobila dozo kave, kar jo je spodbudilo, da sva pot nadaljevala. Ne le kavo, dobila je še tipično korziško kostanjevo torto, ne da bi jo sploh naročila. Ko si jo je ogledovala v vitrini, je možakar kar vzel en kos, ga položil na krožnik in ji ga dal v roko. Torta je bila tako slastna, da oba skupaj nisva mogla pojesti enega kosa. Zbit biskvit z nekaj kostanjeve moke. A očitno je to zadostovalo, da sva pot nadaljevala vse do visokoležečega jezera Melo na 1700 metrih. Sabrina je zbrala pogum in se v jezeru celo okopala.

Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Čakal naju je dolg spust v dolino, a po ledeni kopeli je bila pot morda za spoznanje lažja. Vsekakor je bil to najdaljši pohod, kar sva jih naredila na Korziki, ne pa tudi najzahtevnejši. A o tem prihodnjič.

Prvi vtisi s Korzike

Za tiste, ki na ta francoski otok prispemo s trajektom iz Italije, se Korzika začne v kraju Bastia. Izkrcala sva se, ko se je že mračilo, zato sva odbrzela naravnost v kamp. A ker je nekaj kilometrov južno od Bastie bojda kamp, kamor zahajajo Slovenci, ki pridejo na Korziko, sva se potrudila, da tja ne zaideva. Zgolj zato, ker sva se šla na Korziko družiti s Francozi, ne zaradi česarkoli drugega. Nič novega, saj na potovanjih po svetu najraje iščemo drugače misleče ljudi, ne tistih, s katerimi smo tako ali drugače povezani doma. Zato res nikoli nismo iskali Slovencev, razen po predlogu ali prošnji nekoga drugega. A vemo, da to ljudje počnejo in verjamemo, da zna biti izkušnja, ko na drugem koncu sveta srečaš nekoga, s katerim si na nek način deliš poreklo, silno zanimiva.

Prvi dan sva tako le postavila šotor in se okopala v morju, mesto pa obiskala naslednji dan. Imela sva srečo, saj sva prišla na edini dan v tednu, ko je v mestu tržnica. Nakupila sva nekaj svežih francoskih dobrot in si za zajtrk privoščila charcuterie kar v parku. Fascinantno, kako okusen je lahko preprost francoski baget, da o siru ne govorim. Kaj več od tega v mestu nisva našla zanimivega, zato sva se odpravila nazaj proti kampu in se spotoma še osvežila v morju na majhni mestni plaži. Na pešpoti od mesta do kampa sva našla privlačno boulangerie, kamor sem nama šel naslednje jutro po sveže, predvsem pa pristne francoske rogljičke. Konec koncev sva bila vendarle v Franciji, deželi vrhunskih jedi in vina, tako, da sva se temu primerno tudi vedla. To pomeni, da sva skoraj vedno, ko sva imela priložnost, poskusila kakšno specialiteto. Kar je v Franciji pri tem najlepše, je to, da za okušanje vrhunskih jedi ni treba v vrhunske restavracije. Zadostuje obisk preproste pekarne ali delikatese. Tukaj se moram zaustaviti, sicer bom pisal le o hrani.

Bastia. Motoristično potepanje po Korziki

Za ljubitelje čudovitih plaž je Korzika raj. Tudi midva jih imava rada, a tako, da jih gledava od daleč, najraje s hribov. Korzika je namreč izredno gorata. Praktično celotno notranjost otoka tvori visokogorje, ki sega tja do 2706 metrov visoko, kot je visok Cinto, najvišja gora, na katero sem se povzpel, ko smo bili tukaj prvič. Pred (glb) dvajsetimi leti! Kadar sva na motorju, naju še tako čudovita plaža tako ne pritegne, da bi se ustavila, slekla motoristična oblačila, zaplavala, se posušila, ponovno oblekla in se usedla nazaj na motor. Preveč zapleteno in neprijetno. V idealnih razmerah poiščeva kamp, ki je blizu morja. Ob koncu napornega dneva na motorju, potem, ko se že ustališ v kampu in s sebe slečeš težka motoristična oblačila in sezuješ masivne usnjene škornje, pa je osvežitev v morju najbolj čudovit način za ohladitev pregretega telesa.

Zraven tega sva bila na Korziki kak teden ali dva prezgodaj, saj se poletje še ni poslovilo in je bilo ob morju za naju prevroče. S termometrom sem v šotoru po 22. uri, ko bi želela v prijetnem hladu večera zaspati, nameril 28 stopinj. Tako sva raje ob vsaki priložnosti ušla v hribe in tam tudi šotorila. Temperature so bile precej znosnejše, tako, da se je dalo pri šotoru tudi posedeti, kar je za naju največji čar šotorjenja. A priznati je treba, da so bili ti dragoceni trenutki redki. Tako, kot naju je iz dolin v hribe preganjala vročina, naju je s hribov nazaj v dolino preganjal drug nebodigatreba. Nevihte. Zdi se mi, da se nam to, da smo na potovanjih nenehno na begu pred nekimi nevarnostmi ali neprijetnostmi, prepogosto dogaja. Skratka, še ene nevihte v šotoru nikakor nisva želela doživeti. A sva jo. Nevihto s točo, ki je klestila skorajda celo uro. V šotoru! Čudež, da sva ostala suha, glede na to, koliko vode je padlo z neba takorekoč nama na glavo. Najbrž je pomagalo, da sva bila pod ogromnimi drevesi. A ne glede na to, je bilo sila neprijetno poslušati, kako toča udriha po mikrometer tanki tkanini, ki te loči od ujme in pričakovati, kako bo šotor vsak čas nekje popustil in naju bo zalila ledena voda.

Pogled iz šotora sredi ujme. Motoristično potepanje po Korziki

Ko sva se naslednje jutro prebudila, se je naredil prekrasen dan. Pravšnji za pohod, ki sva ga načrtovala za ta dan.
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki
Motoristično potepanje po Korziki

Motoristično potepanje po Korziki

Za letošnjo poletno pustolovščino sva izbrala sredozemski otok, ki smo ga obiskali pred mnogimi leti, ko je bila Maša še čisto majhna, Sara pa še v vrtcu. Sabrina pravi, da je takrat imela tako polne roke dela z Mašo, da se tega potovanja zelo malo spomni. Zato je bila Korzika nekako že nekaj let v rezervi, kot bližnja destinacija, ki jo je mogoče dokaj preprosto obiskati. In letos je naneslo, da sva jo ponovno obiskala. Z motorjem, kot to najraje počneva.

Glede na to, da pot do Korzike pelje čez Italijo, katere se ne moreva naveličati, sva potovanje temu ustrezno prilagodila in trikrat v različnih mestih Italije tudi prenočila. V Padovi, Firencah in Ferrari. Seveda sva to naredila tudi zato, ker ne delava več tako dolgih in napornih transferjev, ko se ves dan le voziš in voziš, da bi premagal čim večje razdalje oziroma prišel do cilja. Dolgo sva potrebovala, da sva se tega naučila.

A ker sva šele prišla domov, bova več o tem, kar sva doživela, zapisala in pokazala v naslednjih tednih.

Motoristično potepanje po Korziki

Epilog potovanja po Patagoniji z motorjem

Letošnje potovanje po Patagoniji z motorjem je bila izjemna pustolovščina, ena tistih, ki si jih lahko privoščiš le vsakih nekaj let. S Sabrino sva se na podobno potovanje nazadnje odpravila pred sedmimi leti. Sedem let je sicer lepo, pravljično število, a vendarle se mi zdi to predolgo obdobje za čakanje na naslednjo motoristično avanturo po Aziji, Južni Ameriki, Afriki ali katerikoli celini. Z izjemo Evrope, ki je preprosto preveč civilizirana in urejena, da bi omogočala potovanja s takšno noto, kot jih omogočajo druge celine. Načrtov za tovrstna potovanja v prihodnosti sicer še nimava, a vem, da bom prej kot slej začel o tem ponovno razmišljati.

Pravzaprav je tole epilog potovanja po Patagoniji z motorjem. Lahko bi zapisal, da sva oba izjemno uživala. Da sva se naužila presunljivih naravnih lepot. Da sva pohajkovala po najčudovitejših pohodniških poteh in spala v najrazglednejših spalnicah na svetu. Da sva z motorjem prevozila 4.500 kilometrov v težkih pogojih in po cestah, kar je od naju terjalo izjemno previdnost, da sva lahko dolgo pot uspešno prevozila. Še bi lahko našteval, a vse to sem že povedal. Če sem iskren, je tudi meni že dovolj govoriti o tem, kako čudovito, prekrasno, avanturistično in še in še je bilo na tem popolnem potovanju. Predvsem pa, kako nagrajujoče je takšno potovanje. Zato ta potopis na tem mestu zaključujem.

Dodajam le še eno malenkost. Če bi imel v tem trenutku čudežno moč ali čarobno palico, bi vsem, ki imate v sebi količkaj popotniškega duha ali želja po potovanjih, a ta iz kakršnegakoli vzroka odlašate, odstranil tančico preprek. Predvsem tistih, ki so v vas samih. To na svoj način sicer že poskušam od leta 2009, ko sem prvič pisal o tem, a čarobna paličica bi zagotovo imela večji učinek, kot moje besede. Kar seveda ne pomeni, da bom s pisanjem ali iskanjem čarobne paličice prenehal.