Category: Patagonija

Letošnje potovanje po Patagoniji z motorjem je bila izjemna pustolovščina, ena tistih, ki si jih lahko privoščiš le vsakih nekaj let. S Sabrino sva se na podobno potovanje nazadnje odpravila pred sedmimi leti. Sedem let je sicer lepo, pravljično število, a vendarle se mi zdi to predolgo obdobje za čakanje na naslednjo motoristično avanturo po Aziji, Južni Ameriki, Afriki ali katerikoli celini. Z izjemo Evrope, ki je preprosto preveč civilizirana in urejena, da bi omogočala potovanja s takšno noto, kot jih omogočajo druge celine. Načrtov za tovrstna potovanja v prihodnosti sicer še nimava, a vem, da bom prej kot slej začel o tem ponovno razmišljati.

Pravzaprav je tole epilog potovanja po Patagoniji z motorjem. Lahko bi zapisal, da sva oba izjemno uživala. Da sva se naužila presunljivih naravnih lepot. Da sva pohajkovala po najčudovitejših pohodniških poteh in spala v najrazglednejših spalnicah na svetu. Da sva z motorjem prevozila 4.500 kilometrov v težkih pogojih in po cestah, kar je od naju terjalo izjemno previdnost, da sva lahko dolgo pot uspešno prevozila. Še bi lahko našteval, a vse to sem že povedal. Če sem iskren, je tudi meni že dovolj govoriti o tem, kako čudovito, prekrasno, avanturistično in še in še je bilo na tem popolnem potovanju. Predvsem pa, kako nagrajujoče je takšno potovanje. Zato ta potopis na tem mestu zaključujem.

Dodajam le še eno malenkost. Če bi imel v tem trenutku čudežno moč ali čarobno palico, bi vsem, ki imate v sebi količkaj popotniškega duha ali želja po potovanjih, a ta iz kakršnegakoli vzroka odlašate, odstranil tančico preprek. Predvsem tistih, ki so v vas samih. To na svoj način sicer že poskušam od leta 2009, ko sem prvič pisal o tem, a čarobna paličica bi zagotovo imela večji učinek, kot moje besede. Kar seveda ne pomeni, da bom s pisanjem ali iskanjem čarobne paličice prenehal.

Dobra dva meseca je minilo, odkar sva se vrnila iz Južne Amerike, a mi še kljub temu ni uspelo zaključiti potopisa. Morda zato, ker sva bila res daleč stran in je potovanje trajalo ves mesec. Morda zato, ker je tam resnično veliko za videti. Morda zato, ker potovanje z motorjem po Južni Ameriki ni mala malica, ampak pristna pustolovščina, o kateri je precej za povedati. Morda pa zato tako dolgo pišem o tem, ker na ta način sam podoživljam potovanje, o katerem pišem.

Potem, ko sva zapustila narodni park Torres del Paine na jugu Čila, sva imela pred seboj le še en cilj. Uspešno pripeljati nepoškodovan motor in seveda naju do konca potovanja. Prvi postanek pred končnim ciljem sva naredila v kraju Puerto Natales. Po štirinajstih zaporednih nočeh, prespanih v šotoru, je bilo tukaj prvič, da sva ponovno spala v sobi. Tole je kar dolg niz prenočevanj v šotoru, česar že dolgo nisva naredila. In to v kampih kategorije, ki jih ne gre primerjati z razkošnimi kampi, kot jih poznamo pri nas in v naši okolici. Saj vem, da se ponavljam, a tega, kakšen užitek je spanje v šotoru, pač ne morem povedati dovoljkrat. Na tem potovanju sva to ponovila dvajsetkrat, kar me je izjemno osrečilo. Ko sva potovanje z motorjem v Patagonijo načrtovala, sva precej tehtala med različnimi možnostmi, glede na stroške, udobje, zaščito pred slabim vremenom in podobno. A sva se oba strinjala, da bo potovanje takšno, kot si ga želiva oba, le v enem primeru; da potujeva z motorjem in šotorom. S tovrstnim načinom potovanj imava že veliko izkušenj in veva, da nama je najbolj všeč, ne glede na kopico težav, strahov, pomanjkanja ugodja in še česa, ki jih tovrstno potovanje prinaša. Tudi v Patagoniji se je to izkazalo za resnično.

Puerto Natales ne ponuja ničesar posebnega, kar smo ugotovili že prvič, a je odlično izhodišče za čilsko Patagonijo. Potem, ko sva se otresla krdela potepuških psov, ki naju je tako grdo napadlo, da sem peljal skozi rdeč semafor, sva si malce oddahnila in poiskala ogrevano sobo. Ja, na jugu Čila so sredi poletja sobe ogrevane, takšne temperature so tukaj. To je tudi pomenilo, da naju bo naslednji dan, ko naju čaka zadnja etapa, na motorju zeblo. In naju je. Tako, kot na motorju še nikoli. Jutranje temperature so bile okrog pet stopnij, kar ni prehudo, a čakalo naju je tri ure vožnje po hitri cesti. Pri hitrostih nad sto kilometrov na uro slej kot prej pride mraz skoz vse plasti oblačil. Sabrina je naštela več kot dvajset kosov oblačil na sebi!

Punta Arenas leži tik ob Magellanovi ožini in je zadnje mesto, ki sva ga na tej poti obiskala. Takoj, ko sva prispela, sva oddala motor. Na tresočih cestah sva izgubila nekaj vijakov in motor ni več bil v takšnem stanju, kot takrat, ko sva ga prevzela. Zato me je malce skrbelo in ko sva ga oddala, sem si oddahnil. Tako nama ni ostalo drugega, kot da se pripraviva na dolgo pot domov.

Dva dni, ki sva jih imela v Punti Arenas, sva se sprehajala in urejala stvari za pot domov. Dobrih 40 kilogramov prtljage je bilo treba nekam dati, midva pa seveda nisva imela niti torb, niti kovčkov. V lokalnih trgovinah sva nažicala kartonske škatle in vso opremo zložila vanje ter jih zapakirala za na letalo. Za spomin sva si privoščila še zadnji cordero patagonico in še kakšno dobroto, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. A pravzaprav naju je v Punti Arenas najbolj impresionirala pivovarna Austral, ki sva jo obiskala na vodenem ogledu. Manjša pivovarna, a v njej varijo eno izmed najboljših piv, kar sva jih poskusila.

Pot domov je trajala 37 ur. S tem, da nisva imela res dolgih postankov med tremi poleti. Predvsem trinajst urni polet čez Atlantik je trajal celo večnost. Seveda je to del potovanja brez katerega ne gre, če želiš obiskati tako odročen del sveta. Ko sva prišla v varno zavetje doma, sva si lahko le še čestitala za “eno najbolj avanturističnih potovanj, kar sva jih opravila v življenju”, kot sem zapisal v dnevnik.

Narodni park Torres del Paine je bojda najbolj obiskan park v tem delu sveta. Nič nenavadnega, saj ponuja razglede, ki jih je težko najti drugje na svetu. Modro nebo, turkizne reke in jezera ter gorski vršaci so tukaj tako izrazito kontrastni in takšnih oblik, da jemljejo dih. Leta 2009, na našem prvem potovanju po teh krajih, smo se lotili dvodnevnega pohoda, a nam je slabo vreme preprečilo uživanje v razgledih. Namesto tega smo v celodnevnem dežju vso energijo namenili zgolj temu, da smo uspeli priti do zavetišča tik pred temo. Takrat smo bili popolnoma premočeni in resnično zdelani, tako da smo si vsi štirje izkušnjo trekinga po Torres del Paine zelo dobro zapomnili. Sabrina še najbolj, saj se je tako veselila barv in razgledov, ki pa nam takrat niso bili naklonjeni. Zato si je tako močno želela nazaj v te kraje. Čakala je petnajst let, a se je izplačalo.

Morda na začetku še tole, če kdo razmišlja o obisku teh krajev; logistika obiska narodnih parkov v Čilu, je podobno kot v ZDA, nočna mora. Tudi do pol leta vnaprej je treba rezervirati namestitve. Cena? Španci, s katerimi sva govorila, so povedali, da so v povprečnem hotelu v centru parka za noč plačali 500 evrov. V Argentini sva od popotnikov, s katerimi sva se srečala in so potovali v obratni smeri od naju, torej od juga proti severu, prejela neprecenljive nasvete. Malezijska motorista sta nama v El Chaltenu dala kar nekaj koristnih namigov, kam in kako v Torres del Paine. Tega nisva prebrala v nobenem od vodnikov, na nobeni spletni strani ali internetni skupini. Nasveti iz prve roke, ki si jih izmenjujemo popolni tujci, a sorodne popotniške duše, ki se naključno nekje srečamo, so še vedno najdragocenejši, kar me neizmerno veseli. A v vsakem primeru je treba za logistiko obiska narodnega parka Torres del Paine poskrbeti precej časa vnaprej.

Sama sva na srečo kampirala, kar je precej preprosteje (in tudi do 90 odstotkov ceneje), kot iskanje proste sobe v hotelu. A tudi za to, da sva dobila prost prostor v kampu, sva imela precejšnjo srečo. Povrhu sta nama Malezijca svetovala, da naj ne greva v osrednji del narodnega parka, saj je preplavljen s turisti. To sva tudi naredila in sva prve dni kampirala v prečudovitem in hkrati samotnem kampu ob Modri laguni.

Nisva bila povsem sama, imela sva pernato družbo.

Na dan, ko sva prišla v Torres del Paine, je bil menda najmočnejši veter, kar sva ga na tej poti, če ne v življenju, doživela. Veter je pihal tako močno, da sem motor komaj obvladoval. Že na parkirišču, pred edino trgovino v teh krajih, sem ga komaj obrnil v pravo smer, da je Sabrina lahko splezala gor, ne da bi naju pri tem manevru veter vrgel po tleh. Na spodnji fotografiji se vidi, kako si je Sabrina poskušala obleči vetrovko čez motoristična oblačila. Nekaj časa sem jo še gledal in fotografiral, nato pa ji šel pomagat, ker je veter pihal premočno, da bi ji uspelo.

Kljub vetru, se tokrat čez vreme nisva pritoževala. Od štirih dni, ki sva jih preživela v narodnem parku, je deževalo le en dan. In ker veter, četudi močan, ne kvari razgledov, sva uživala v izjemnih razgledih. Pohajkovala sva bolj ali manj ves čas, a nisva se odpravila na nobenega od popularnih večdnevnih pohodov. To ni bil najin namen in tudi gneča je na najbolj popularnih lokacijah Torres del Paine takšna, da razvrednoti lepoto sicer čudovite narave.

Hosteria Pehoe.

Razgledišče Ferrier. Tudi sem sva prišla zahvaljujoč nasvetu, ki nama ga je dalo neko dekle, s katerim sva se pogovarjala.

Na levi ledenik Grey in pripadajoče sivo jezero, gorski masiv Torres del Paine in jezera v vseh odtenkih modre.

Cuernos del Paine, dva znamenita fotogenična rogova, ki zaznamujeta osrednji del narodnega parka.

Slap Salto Grande, preko katerega se pretaka voda iz jezera Nordenskjöld v jezero Pehoe.

Po štirih dneh je bil čas, da se ponovno posloviva od tega prečudovitega dela Patagonije in odrineva še dlje proti jugu Južne Amerike.

Del Argentine, kjer sva naredila naslednji postanek, smo si dobro ogledali že na prvem potovanju na tem koncu sveta. Sabrini je bilo takrat tako všeč, da je hotela priti prav sem še enkrat. Tudi zato, ker nam takrat vreme ni najbolje služilo in tudi zato, ker se z majhnima otrokoma nismo mogli odpraviti na daljše pohode. (No ja, še isto leto sva se s tema istima otrokoma, na katera se sedaj izgovarjam, podali na pohod okrog Anapurn v Nepalu!) Zato sva se vrnila v te kraje, da nadoknadiva zamujeno. Sploh pa je ta del Patagonije tako atraktiven, da bi se človek sem vračal vsako leto. Če le ne bi bil na drugem koncu sveta.

El Chalten, majhen, a silno turističen kraj, ki služi kot izhodišče za najlepše pohode, sva si izbrala za prvi postanek in tam ostala kar tri dni. Najdlje na tokratnem potovanju.

Prvi dan sva se odpravila na (pre)dolg pohod. A alternative, če sva želela videti famozni Ritz Roy čim bolj od blizu, ni. Tako, da sva bila po 25 kilometrih in 1400 višinskih metrih vzpona, kar zdelana.

Tole spominja na razglede, ki smo jih bili deležni na pohodu okrog Anapurn v Zgornjem Mustangu, v Nepalu.

Laguna de los Tres, v ozadju Fitz Roy, zavit v oblak, ki ga ta dan nikakor ni izpustil iz objema.

Naslednji dan je Sabrina zjutraj ugotovila(tudi na moje veselje), da je noge od včerajšnjega dolgega pohoda ne bolijo tako, da se ne bi podala na še en dolg pohod. Tudi nizki oblaki so spustili svoj oklep in sva se lahko navduševala nad razgledi. Odpravila sva se na pohod do Lagune Torre, od koder je lep razgled na še eno fascinantno goro, Cerro Torre.

Laguna Torre sicer ni tako turkizna, kot laguna, ki sva jo obiskala dan prej, a razgled ni bil zaradi tega nič manj veličasten.

Od pohodov sva bila dovolj prijetno utrujena, da nisva razmišljala o tem, kako naprej. Tako sem šele dan pred odhodom pomislil na to, da je treba natočiti gorivo, saj je v teh krajih le ena bencinska črpalka. In to tista, na katero imava oba slabe spomine, saj smo na tem istem mestu več ur čakali na gorivo. Kot sem se po tihem bal, bencina tudi tokrat niso imeli. Povedali so, da ga morda dobijo jutri. Skušala sva dobiti bencin nekje drugje v mestu, a brez uspeha. Tako nama ni preostalo drugega, kot da počakava na naslednji dan v upanju, da ga res dobijo. Argentina je namreč v resni gospodarski krizi, zato pomanjkanje goriva tam ni nič posebnega. Naslednji dan je prinesel še bolj jasno nebo in tudi gorivo.

Najlepši pogled na gorsko verigo nad El Chaltenom s Fitz Royem na sredini, nad najinima smejočima obrazoma.

Naslednji postanek sva naredila na menda najbolj obiskanem ledeniku na tem delu sveta, Perito Moreno. Pogled na 250 kvadratnih kilometrov velik ledenik je resnično nekaj edinstvenega. Zdi se ogromen, a je le kanček tega, kar je skrito očem v ozadju. Namreč Južnopatagonsko ledeno polje velikosti Slovenije.

Šotor sva postavila v kraju El Calafate, kjer je vrvež presegel vsa najina pričakovanja. V spominu sva ga namreč imela kot kraj z eno ulico in dobro restavracijo s pristnim patagonijskim žarom, a danes je to turistična meka. Šele v četrtem ali petem kampu sva dobila prostor. Menda zadnji, saj je bila nepopisna gneča čez vikend. Argentinci se namreč, ne glede na situacijo v državi, znajo dobro zabavati. Glasba, ki je donela vso noč, je ugasnila šele po šesti uri zjutraj. Kljub neprespani noči sva na pot krenila zgodaj, saj naju je ponovno čakal logistični zalogaj v smislu iskanja goriva. Tokrat zato, ker so bencinske črpalke predaleč narazen za domet motorja in sva morala gorivo natočiti v plastenke za vodo, da sva lahko prišla do cilja. Ponovno nazaj v Čile.

Ponovno sva zapustila Čile. Argentinska Patagonija naju je pozdravila z dobrimi cestami, kjer je vožnja ponovno postala čisti užitek in sva se med vožnjo lahko prepustila razgledom. Četudi se zdi ravna neskončna cesta dolgočasna, je vse prej kot to. Kmalu so se na cesti pojavili gvanaki, ki so se sprehajali čez cesto, kot, da je njihova. Sledile so luknje v vozišču, ki sva se jim morala izmikati. Ko se je temu pridružil še zloglasno močan patagonijski veter, je moja pozornost razgledom popolnoma popustila, saj se je bilo treba osredotočiti zgolj na obvladovanje motorja.


Bencinska črpalka.

Dobrodošli v Argentini!

Poti nama niso prekrižala le gvanaki, temveč tudi lisice.

Prenočila sva v mestnem kampu v kraju Gobernador Gregores vedoč, da naju naslednji dan čaka najnevarnejša preizkušnja na tej poti. 73 prekletih se imenuje najnevarnejši odsek pet tisoč kilometrov dolge ceste Ruta 40 čez Argentino. Ozadje te ceste je zapleteno, kar se nama ni zdelo niti najmanj pomembno, saj sva jo želela le brez poškodb prevoziti, ne pa razumeti, zakaj je v tako obupnem stanju. 73 kilometrski odsek je namreč prekrit z gramozom, ki je na nekaterih mestih visok tudi več kot dvajset centimetrov. Za enosledna to ne pomeni nič drugega, kot 73 prekletih kilometrov. Ta dan sva na tem odseku ceste srečala nekaj motoristov in čisto vsi so slej kot prej zgrmeli po tleh. Cesta, skupaj z izjemno močnim bočnim vetrom, ne odpusti niti najmanjše napake in padec je neizbežen. Ne vem kako in zakaj, a nama je uspelo prevoziti vseh 73 kilometrov brez padca. Sabrina je v kritičnih trenutkih želela pot nadaljevati peš, a to ne bi imelo smisla oz. ne bi prišla nikamor. Zato sva se počasi, a vztrajno borila in premagovala kilometer za kilometrom, vse dokler se nama ni po skoraj treh urah mukotrpnega garanja prikazal asfalt.

Nekaj ur kasneje so se odprla nebesa in pred nama so se prikazali razgledi, zaradi katerih je Ruta 40 ena najatraktivnejših cest na svetu. Človek v takšnih trenutkih skorajda pozabi na muke, s katerimi se je še pred kratkim spopadel.

Nadaljevala sva proti jugu čilske Patagonije. Prizori, zaradi katerih sva se ustavljala, so se nizali eden za drugim, kot za šalo.

Razgled na goro Cerro Castillo, ki naju je spremljal še več dni, saj je pozicionirana prav strateško, kot utrdba, ki se pne v nebo nad vsem v okolici.

Kmalu sva zapustila zadnji asfaltirani odsek Carretere austral in pred nama je bilo nekaj dni zahtevnejše vožnje. A razgledi so odtehtali tudi to.
Konec asfalta.

Hudič je, ko si na teh slabih makadamskih poteh z motorjem tako počasen, da te avtomobili, avtobusi in celo tovornjaki prehitevajo. Kar seveda pomeni, da se vse okrog tebe zavije v zadušljiv in težek prah. A v trenutkih, ko so razmere najbolj neznosne in najdeva mesto, kjer se lahko malce ustaviva in zadihava, so najtrajnejši in najlepši spomini, ki si jih deliva s potovanj. Na Carreteri austral je bilo najti takšno mesto skoraj nemogoče. Ob robu ceste se ne moreš ustaviti, ker je goščava. Na cesti se ne moreš ustaviti, ker te v oblaku prahu zlahka kakšno mimovozeče vozilo spregleda. Ko pa sva se ustavila na kakšem mestu, kjer je to bilo mogoče, so naju v manj kot minuti napadli zoprni obadi, ki niso dali miru. Če se ne motim, sva ta dan na celodnevni vožnji našla le eno takšno spokojno mesto, na mostu. Nič čudnega, da se smejiva, kot da se nama je prikazala Marija!

Skoraj tisoč kvadratnih kilometrov veliko jezero očarljivih barv se imenuje General Carerra. Dva dni sva se vozila ob njegovih bregovih in se napajala z barvami, ki kot da niso s tega sveta.

A zgolj vožnja okrog jezera nama ni bila dovolj, zato sva se podala še na izlet s čolnom. Šla sva si ogledati Marmorne jame. Superlativov, s katerim bi te prizore opisoval, mi že zmanjkuje, zato prepuščam fotografijam, da govore zase.

Patagonska borovnica, Berberis microphylla ali po domače calafate, je menda najbolj prepoznaven sadež s tega konca sveta. Legenda pravi, da če ga poješ, se sem zagotovo še vrneš. Kar se naju tiče, lahko potrdiva, da je res.

Drugi dan na opevani cesti skozi čilsko Patagonijo, imenovani Carretera Austral, je bil kratek, kar se vožnje tiče. Po sestopu z vulkana so oblaki prekrili nebo in začelo se je pripravljati na dež. Imela sva dovolj časa, da sva pospravila šotor in se zapeljala do prvega kraja, kjer so naju ujele prve kaplje. Jaz sem počakal pod nadstreškom bencinske črpalke, Sabrina pa se je odpravila iskati sobo, saj nama v slabem vremenu ni treba šotoriti. V šotoru sva preživela že dovolj nalivov in neviht, da nama tega ni več treba, razen če res ni druge izbire. Spomini na dve hudi noči v šotoru lansko nevihtno poletje je še kako živ. Skratka, prenočila sva v sobi. Še pred tem pa sva si privoščila krepko juho, Cazuela de Vacuno. Izvrstna čilska juha, ki pogreje še tako prezeble kosti.

Naslednje jutro se vreme ni izboljšalo in sva oblečena v dežne kombinezone zapeljala v hladno jutro proti jugu. Na celodnevni vožnji sva naredila le dva kratka postanka, da sva se v hladnem dnevu za trenutek ogrela. Prvič s čajem in drugič z džinom! Če se v tako odročnem delu sveta pelješ mimo destilarne, je postanek neizbežen. Sploh, ko prebereš njihov slogan: “Tepaluma je najčistejši kraj na planetu, spoštljivo destiliran v pijačo tako veličastno kot narava, iz katere izvira. Uživajte v vsakem požirku, medtem ko se povezujete z “soul-enriching” močjo zadnjih divjih deževnih gozdov čilske Patagonije.” Da se človek ne bi zaustavil v najčistejšem kraju na planetu in si obogatil duše, bi bilo prav nespoštljivo. Na motorju je seveda vsakršen alkohol strogo prepovedan, zato sva si oba skupaj privoščila en džin tonik. Dovolj, da sva si privezala dušo in se malce pogrela.

Puyuhuapi je ime kraja, ki sva ga izbrala za cilj tega dne. Bojda najlepši kraj v teh koncih. A nama se je zdelo, da je po celodnevnem jahanju po tej cesti, ki je bodisi prašna, bodisi blatna, vsak kraj, kjer se lahko od teh razmer spočiješ, prečudovit. In hkrati nič posebnega.

Izpred kavarne v kraju Villa Santa Lucia, ki ga je ob močnem nalivu leta 2017 zasul plaz. Obiskala sva spominsko hišo s strašljivimi fotografijami.

Naslednji dan se je ponovno pokazalo sonce in že zgodaj dopoldan sva prispela na cilj. Prišla sva do enega najbolj opevanih narodnih parkov v Čilu, Queulat. Imela sva srečo, da naju je čuvaj spustil v avtokamp sredi narodnega parka že tako zgodaj. Tako sva ponovno šotorila sredi divje narave in ponovno moram zapisati, da teh občutkov ni mogoče primerjati z ničemer.

Potem, ko sva postavila šotor in malce posedela na soncu, sva se odpravila na pohod do tukajšnje znamenitosti; Ventisquero Colgante oziroma viseči ledenik. Ne glede na odročnost, ta ledenik pritegne mnogo ljudi, saj ponuja edinstven razgled.

Ta dan se kar ni hotel končati. V kamp sva se vrnila že zgodaj popoldan in sva kar posedala in se prepuščala razgledom. No, med tem sva seveda skuhala več čajev in kav, večerjo, oprala perilo, očistila in namazala verigo na motorju, naredila načrt za naslednji dan in tako naprej. Kopica vsakodnevnih opravil, ki jih moraš redno početi na takšnem potovanju, je namreč neizbežna. Midva si na ta način potovanje oblikujeva zato, ker imava to rada precej bolj, kot hotelski turizem. Ne vem, kako bi drugače imenoval to, ko vsa opravila, razen tistih, ki jih zares ne moreš naprtiti drugim, da si sam lahko privoščiš počitek. Res pa je, da slednja oblika turizma zagotavlja službo neprimerljivo večjemu številu ljudi, kot popotniki na potovanjih po zakotnih predelih sveta. Dobro, da smo si ljudje tako različni in da lahko vsak potuje ali dopustuje na način, ki mu ustreza oziroma mu dopuščajo okoliščine.

Dežela vulkanov in jezer se imenuje regija Čila, kamor sva se ponovno vrnila.

Dežela je namreč posejana z vulkani, okrog katerih je na tisoče jezer. Pogledi so prečudoviti, kamorkoli se človek obrne. Kakšnih sto vulkanov bi naj bilo v Čilu. Zato ni nenavadno, da je prav v tem koncu sveta bil zabeležen najmočnejši potres na svetu. Kako je z izbruhi vulkanov, je bolje, da ne veš, dokler si na tistem koncu. Kmalu zatem, ko sva zapustila Argentino, sva se znašla v pokrajini, ki kot da ni s tega sveta. Na kilometre daleč so bila drevesa le še siva debla, zelena je bila le podrast. Kriv je orjak v ozadju.

Vulkan Puyehue je izbruhnil junija 2011. Sto milijonov ton pepela in prahu je prhnil v zrak, tako, da je šlo za najmočnejši izbruh v 21. stoletju. Oblak pepela je dosegel Afriko in Avstralijo, neverjetno. No, ducat let kasneje se je narava že delno obnovila, kar ponuja nepozabne prizore.


Nedaleč naprej se je na obzorju prikazala silhueta že naslednjega orjaškega vulkana, Osorno.


Bojda prav ta vulkan označuje severno mejo Patagonije. Imela sva občutek, da se tukaj civiliziran del Čila konča in se pričenja divjina, kar je pomenilo, da se prava pustolovščina šele pričenja. Carretera austral se imenuje zloglasna cesta, ki povezuje osrednji Čile z južnimi odročnimi regijami tega sveta. Pravzaprav je ta cesta eden od razlogov, da sva se ponovno vrnila v Čile. V nekem trenutku, ko sem iskal ideje za drzne podvige, sem imel celo idejo, da bi vseh 1200 kilometrov te ceste prekolesaril, a me je Sabrina hitro postavila na realna tla, tako, da sva se tukaj znašla oba, na motorju.

Majhen kraj Cochamó je za naju pomenil začetek potovanja po Carreteri austral, kar je eden najbolj veličastnih road-tripov na svetu. Popoldan, ki sva ga preživela v krasnem avtokampu, se tega nisva še niti zavedala.

A že jutro je pokazalo razmere, s katerimi sva imela opravka naslednje tedne, ko sva se prebijala skozi te kraje.

Zoprne ceste je bilo po pol dneva na srečo konec. Vijakov, ki sva jih na tresoči vožnji po tej cesti izgubila, nisem našel v nobeni železnini v vasici Puelo, zato sem uporabil plastične vezice in blatnik pritrdil z njimi. Srečo sva imela tudi, da sva našla bencinsko črpalko, saj nisva natočila goriva takrat, ko je bila priložnost. Sprva namreč nasveta, da je treba gorivo natočiti na vsaki bencinski črpalki, nisem vzel resno.

V zanikrnem pristanišču Pichicolo sva čakala na trajekt, ki sva ga rezervirala že dva meseca vnaprej. Namesto velikega spodobnega trajekta, ki iz nama neznanega razloga ni prišel, so nas vkrcali na majhen lokalni trajekt. Štiri ure smo s to garo pluli po fjordu, da smo prišli do Calete Gonzalo, kjer smo se izkrcali. Bil je že večer in končno se je prikazalo tudi sonce.

Kot se za te kraje spodobi, sva prenočila v avtokampu z imenom Vulkan. Čuvaja več ni bilo in sva si lahko izbrala eno od gromozanskih parcel, ki so bile ena od druge oddaljene vsaj sto metrov. Do koder seže pogled, vso pokrajino sva imela le zase. Ko šotoriš v takšni divjini, da daleč naokrog ni žive duše in si ob tem obdarjen s prekrasnimi razgledi, se vate naselijo neizbrisljivi občutki popolnosti, ki jih ni mogoče primerjati z ničemer.

Naslednje jutro sva kamp zapustila v treking oblačilih in se podala na prvi pohod. Kam drugam, kot na vulkan. Vulkan Chaitén je nazadnje izbruhnil leta 2008 in od takrat miruje, zato so nanj speljali pešpot. A glede na to, da se na več mestih iz vulkana vali dim, nisem prepričan, da povsem miruje. O tem se, ko stojiš na kraterju vulkana, seveda ne sprašuješ.

Fascinantno, kako bujna podrast je v teh krajih.

Sledilo je prvo prečkanje meje med Čilom in Argentino. Sicer sem sprva načrtoval, da bi to naredila na enem od gorskih prelazov, a sva se prahu za nekaj časa nasitila in sva se raje podala po asfaltni cesti. Ta naju je vodila ob jezeru Villarica in skozi kraj Pucon. Te kraje poznava, saj smo jih že obiskali. Zato se tukaj nisva imela namena ustavljati, a je to tako močno obiskan predel Čila, da sva kar nekaj časa stala v kolonah. Tudi na meji ni šlo hitro. Za prehod meje z najetim motorjem je potrebno kar nekaj papirologije, žigosanja in predvsem potrpljenja. Če bi znala še kaj več španščine, bi bilo vsekakor lažje. Manjkal nama je nek dokument, čeprav so nama v agenciji, kjer sva motor najela, zagotavljali, da imava vse, kar potrebujeva. Na najino srečo se je uradnica na carini v Čilu potrudila in dokument, ki nama je manjkal, pripravila sama. S tem sva nato lahko vstopila v Argentino. No, zapeljala. Seveda po prašnem in luknjastem kolovozu, kot se za odročne kotičke Patagonije spodobi. Ko sva končno prišla do asfaltirane ceste, pa sva se prvič soočila z nebodigatreba, za katerega se je izkazalo, da bo najin najbolj trdovraten antagonist na tem potovanju. Močan veter, pred katerim se je nemogoče skriti in kateremu ni mogoče uiti. Zvest spremljevalec slehernega popotnika po Patagoniji. Tako močan, da lomi šipe na avtomobilih. Le kaj v teh krajih počnemo motoristi in kaj šele kolesarji?

Prvi kraj v Argentini, v katerem sva prenočila, je bil Junín de los Andes. Sicer majhen kraj, a dovolj, da sva našla vse, kar sva iskala. To je bilo bolj ali manj vedno isto: bencinska črpalka, restavracija, trgovina in avtokamp. Kraje, ki imajo vso to infrastrukturo, sva sicer poredko obiskala, ker jih je v tem koncu sveta bore malo, a dovolj, da sva se po več dneh v divjini ponovno počutila civilizirano, ko sva tak kraj našla. Junín de los Andes je pričetek famozne panoramske Ceste sedmerih jezer oz. Ruta de los Siete Lagos. A lepo po vrsti, saj se nama nikamor ni mudilo, saj sva vendar v Argentini. V deželi, kjer življenje utripa v precej drugačnem ritmu, kot v Čilu. To sva že vedela in sva se Argentine veselila prav zaradi tega. Žal je dežela sedaj v hudi krizi, a se nama je zdelo, da v teh majhnih krajih, ki sva jih obiskala, to ni tako očitno ali pa le nisva opazila. Razen očitnega. Cene so namreč precej nižje, kot v Čilu. Povrhu sva pri menjavi na črnem trgu za dolarje dobila tudi do petdeset odstotkov več, kot po uradnem tečaju ali pri uporabi plačilnih kartic, kar je vse skupaj še pocenilo. Tudi zato se nama v Argentini ni nikamor mudilo.

Prvi postanek na Cesti sedmerih jezer je bil simpatičen, a silno turističen kraj San Martin de los Andes. Motor sva pustila kar na ulici, a hkrati na očeh, saj Argentinska mesta naj ne bi bila varna in je bilo treba precej bolj paziti, kot v Čilu.

Sem sva prišla z misijo. No, jaz sem si nečesa zaželel in že kmalu po deseti uri zjutraj sva obiskala lokal, katerega obisk sem nestrpno pričakoval. Pristno argentinsko heladerio oz. sladoledarno. Lokal se imenuje Mamuška, kar nikakor ne zveni špansko, a sladoled je prvovrsten. Imeli so tudi praline, ki so videti kot poldrago kamenje, a to naju ne pritegne tako, kot sladoled.

Da so Argentinci ljubitelji dobrega sladoleda, smo se naučili že na prvem potovanju. Se mi zdi, da ne bi zgrešil, če bi zapisal, da so Argentinci temperamentni ljubitelji življenja, začinjenega z dobro hrano in zabavo. V San Martinu sva poiskala tudi pristne argentinske empanade in jih kupila za kosilo, ki sva si ga privoščila ob enem od sedmih jezer.

Cesta sedmerih jezer je prekrasna, s čudovitimi razgledi na gozdove, gore in seveda jezera, ki kar ne pojenjajo. Vzela sva si čas in se ustavila ob vsakem jezeru.




Kopanje in ohladitev v turkiznem jezeru je sicer videti mamljivo, a naju ni dovolj pritegnilo.

A dan sva, namesto v Bariloche, zaključila v kraju Villa la Angostura. Bariloche je namreč najbolj znamenit kraj v tem delu Argentine, a so se te dni tam odvijali protesti, zato se nama ni zdelo smiselno, da ga obiščeva. Sploh pa se turističnim krajem raje izogneva, kot ne.

Kljub temu, da sva vozila počasi, naredila daljši postanek v San Martinu in veliko postankov ob jezerih, sva na cilj prispela zgodaj popoldan. Pozna se, da sonce zahaja šele po deveti uri in da je dan dolg več kot 14 ur. Tako, sva se potem, ko sva postavila šotor, sprehodila do mesta in tam postopala do teme. Prijalo nama je malce razvajanja v civilizaciji, potem, ko sva nekaj dni preživela bolj ali manj na cesti in v divjini.

Pot sva pričela v Santiagu, velemestu, ki nama je služilo zgolj kot izhodišče. Nabavila sva lokalni sim kartici, menjala denar in kupila plinsko kartušo, saj je to edini kos prtljage, ki ga nisva smela dati na letalo. Vso ostalo prtljago, težko 41 kilogramov, sva zapakirala v dve kartonski škatli. Precejšnja teža za motor, ki je skupaj z nama in vso kramo tehtal blizu pol tone. Kar se motorja tiče, sva se raje, kot da transportirava najinega, odločila za najem. Takoj po pristanku letala sva se odpravila v garažo, kjer sem si zelo oddahnil, ko sem motor pregledal in videl, da je res takšen, kot so obljubljali. Avtomobile in motorje smo najeli že na vseh koncih sveta in se je nabralo že kar nekaj neprijetnih izkušenj, ko smo namesto obljubljenega dobili kakšno garo, ki jo je bilo potrebno, še preden smo jo sploh lahko uporabili, še kje zavariti. Prav v Čilu nam je z avta, ki smo ga pred leti najeli, odpadel odbijač in smo ga morali nekako privezati, da smo se sploh lahko peljali. Zato je bil trenutek, ko sem videl, da je motor takšen, kot sem pričakoval in potem, ko smo uredili vse potrebne papirje, ključen. To je pomenilo, da imava zeleno luč in da se najina pustolovščina zares pričenja. Ko sem sedel za krmilo motorja, ki ga še nisem peljal, skupaj s Sabrino za svojim hrbtom in zapeljal v kaotični promet sedemmilijonske južnoameriške metropole, proti več kot štiri tisoč kilometrov oddaljenemu cilju, se mi je na obraz narisal širok nasmešek.

Nekje visoko nad Atlantikom.

Potrebovala sva dva dni vožnje proti jugu, da sva naredila umik pred neznosno vročino, ki pesti osrednji Čile v poletnem času. Čeprav je bilo 36 stopinj v senci, midva pa na soncu v polni motoristični opremi na motorju, naju vročina ni preveč motila, saj sva peljala po hitri cesti, skoraj brez postankov. Ob koncu drugega dne sva že našla zavetje v hladu gozdov in tudi prvi spodobni razgledi so se nama pokazali. Takšni, zaradi katerih sva prišla v ta odročni del sveta. Ponovno! Prvi vulkan, ki sva ga uzrla, je eden največjih in najbolj aktivnih vulkanov v Čilu. Gre za 3.124 metrov visok vulkan Llaima.

To noč sva že kampirala v naravi, v narodnem parku Conguillo. Kar je seveda pomenilo konec asfalta in soočenje z vožnjo po prašnih cestah v resnično zahtevnih razmerah. Tako zahtevnih, da sva se že naslednje jutro z motorjem zvrnila v jarek. Na srečo brez posledic, a sva se takrat oba zavedla, v kaj se podajava, saj to niso ceste za enosledna vozila in za način potovanja izven varne avtomobilske kabine. A začuda sva na celotni poti srečala precej manj motoristov in kolesarjev, kot sva pričakovala, glede na sloves, ki ga ima Patagonija. Upam, da to ne pomeni, da je avanturistov, ki izbirajo tovrsten način potovanja, vedno manj. Na prašni cesti v narodnem parku Conguillo je bil promet sicer redek, a ko naju je kak avtomobil prehitel, je dvignil toliko prahu, da sem moral tudi ustaviti in počakati, da se prah poleže in razkadi, da sem lahko peljal naprej. A to je bila šele prva izkušnja na slabih cestah, sledile so precej težje.

Tretji dan sva se podala na prvi pohod. Pot naju je vodila mimo jezera in nato v hrib do razgledišča Mirador los Condores. Razgledi, ki so naju spremljali so bili izjemni. Že to, da se sprehajaš v neposredni bližini vulkana, in ga imaš skoraj ves čas pred očmi, naredi razglede izjemno privlačne. Kot da ima vulkan moč, da te očara in ne moreš umakniti oči od njega.

Ko se je dan prevesil v drugo polovico, je svojo moč pokazalo tudi sonce. Postalo je neznosno vroče, kot je lahko le tam, kjer je zrak redek in čist, tako, da na koži prav čutiš, kako jo sončni žarki žgejo. Nisva zdržala in sva se kar ob jezeru slekla in zaplavala v hladnem jezeru. Kljub silni moči sonca so bila jutra hladna, le kakšnih 6 stopinj nad ničlo je bilo zjutraj, ko sva stopila iz šotora. Na srečo imava dovolj dobro opremo, da nama nizke temperature ne kradejo uric spanca v šotoru in sva spala kot dojenčka. Vsako noč, dvajsetkrat v šotoru, razen dvakrat, ko sva zaradi dežja poiskala sobo. Zame je bilo šotorjenje v naravi en od vrhuncev tega potovanja. Šotorjenje je, kot sem že večkrat zapisal, ena izmed ključnih sestavin dobrega potovanja, saj večernega posedanja pred šotorom, ko je nad teboj le nebo, ne prekosi najrazkošnejša soba tega sveta. Da o kakovosti spanca, ki je z dobro opremo nadpovprečna, niti ne govorim.

V primerjavi s prašno cesto, po kateri sva vozila prejšnje dni, se je tole zdelo kot avtocesta.

Vidim, da sem prav dolgočasno objavil samo fotografije, ki jih v zgornji tretjini prekriva modrina neba. Se prihodnjič potrudim najti kaj sivine.