Category: Korzika

Tik preden sva se odpravila na Korziko, sem se spomnil, da je Korzika pravzaprav Francija. Ne glede na grafite, ki jih je mogoče videti na Korziki: “Corsica is not France!”, s katerimi nekateri izražajo ne-pripadnost materi Franciji. A o tem pred potovanjem sploh nisem razmišljal in sem se šele tik pred zdajci spomnil, da greva v deželo, ki ima največ restavracij z Michelinovo zvezdico na svetu. Okušanje lokalne kulinarike je pač najina strast in če že potujeva v Francijo, bova to počela tudi na Korziki. Sicer z rahlim strahospoštovanjem, saj imava s preteklih potovanj po Franciji v spominu visoke cene in majhne porcije, kar nekako ne gre skupaj z volčjo lakoto, ki na motorističnih potovanjih pesti predvsem mene. A sva si rekla, da si bova v dveh tednih vendarle privoščila nekaj obiskov zares dobrih restavracij. Sedaj sem jih preštel in ugotovil, da sva si to privoščila petkrat. Kar sicer ni veliko za dva tedna, a dovolj, da sva si vse te obiske zelo dobro zapomnila. Podobno, kot sem si zapomnil sceno iz Francije, ko smo jo pred mnogimi leti prvikrat obiskali. Okrog poldneva smo se peljali mimo gradbišča in zagledali skupino cestnih delavcev sedeti pod drevesom v senci in kositi. Jedli so kot gospoda. Skratka, od Francozov bi se človek želel naučiti odnosa do hrane. Ta se silno razlikuje od države do države in pove precej več o običajih dežele, kot si mislimo. Ne le to, kaj jedo, temveč tudi to, kako jedo, kje jedo in koliko časa si za to vzamejo. Glede na to, da smo jedli in bili priča temu, kako jedo druge, kar je v tem oziru še pomembneje, že v skoraj sto deželah širom sveta, imam na to temo toliko spominov, da raje ne začnem s to tematiko. Kakorkoli, spoznavanje dežele in ljudi skozi jedi je eden od razlogov, da na potovanjih tako radi okušamo lokalno hrano, saj se tam naužijemo ne le dobrot, temveč tudi lokalnih običajev. Ko se nam posreči zaiti v lokal, kjer smo edini tujci, je to največkrat sila zanimiva in nagrajujoča izkušnja.

Po drugi strani pa je na potovanjih s šotorom to, da si obroke pripraviš sam, še posebej, če imaš srečo in šotoriš nekje v naravi, prečudovita izkušnja. Letošnje leto je bilo, kar se števila noči v šotoru tiče, zame rekordno in sem se nekaterih jedi naveličal. Sploh ovsenih kosmičev ipd. zajtrkov, katerih osnova je mleko. A na Korziki sva si, četudi sva spala v šotoru, najpogosteje privoščila zajtrk iz pekarne. Saj francoski rogljički nikjer niso okusnejši, kot v Franciji.

Najbolj pristen lokalni obrok, ki sva ga doživela, je bil v restavraciji v hribih, kjer daleč naokrog ni ničesar. Ruralna restavracija A Pignata že več let ponuja en in isti pet-hodni meni in kosilo traja prijetni dve uri ali še več, če ti ni treba šofirati in si lahko zraven jedače privoščiš še vino. Vse, kar so prinesli na mizo, je bilo izjemno okusno, že od kruha naprej. Le sir, ki so ga prinesli na koncu, je bil za Sabrinin okus prestar oz. premočan. Največje presenečenje so bile porcije, ki so bile tako ogromne, da bi se od tega, kar so prinesli nama, lahko najedli štirje.

Na fotografiji so jedi le enega od petih hodov: Agneau au four, Cannelloni au brocciu, Haricots en sauce in jed, ki je ne znam poimenovati.

Plateau de fromages.

Vse skupaj je bilo izjemno kulinarično doživetje in daleč najdražje kosilo, ki sva si ga v življenju privoščila.

Tako nama je bilo všeč, da sem nato s pomočjo Michelinovega vodnika iskal dobre restavracije na Korziki in sva jih obiskala še nekaj. A takšnega kulinaričnega razvajanja nisva več doživela. Kot sem zapisal že v prvi objavi, se v Franciji cedijo sline že ob vstopu v najpreprostejšo pekarno ali delikateso.

Sočna kostanjeva torta v restavraciji A Mandria di Pigna je bila nekaj povsem drugačnega, kot suh biskvit, ki sem ga omenil zadnjič.

Zadnji obrok na Korziki sva si privoščila v italijanski restavraciji, saj je bila tista, ki sva jo imela nagledano, zaprta. Kar je bila pravzaprav sreča, saj je bila hrana tudi tukaj izjemno okusna in ravno takrat, ko sva ta sedela na kosilu, se je ulilo kot iz škafa, tako, da naju hud naliv ni namočil. Je pa tudi tukaj vse skupaj trajalo tako dolgo, da sva skoraj zamudila na trajekt. Zadnja sva se vkrcala!

Najboljša potovanja so tista, ko odideš domov takrat, ko bi hkrati še malce ostal, a se tega da greš domov, veseliš še bolj.

Po prečudovitem celodnevnem pohodu v gorskem svetu Korzike sva si šla za en dan oddahniti na morje. V kraju Porto sva našla lep kamp in prostor za šotor in tam ostala dva dni. A ker nama to, da bi bila kar tako na morju (karkoli že to, da bi si človek oddahnil, pomeni) najbolj ne sede, sva se že naslednje jutro ponovno odpravila na pohod. Za cilj sva izbrala rt Capo Rosso in trdnjavo Torra di Turghju, od koder so bojda lepi razgledi. Sicer naju je na začetku pohoda pričakal dež, a sva se kljub temu odpravila, saj ni bilo videti, da bo dež dolgo trajal. Na vrhu so naju res pričakali obljubljeni razgledi in tudi sonce je posijalo.

Pot nazaj je bila bolj naporna, saj sva se morala vrniti do parkirišča, kjer sva imela motor, za kar je bilo treba navkreber v vročem soncu. Bilo je tako naporno, da zadnjo uro vzpona nisva spregovorila niti besede. Takoj zatem, ko sva pregreta telesa ohladila v morju na prečudoviti plaži Bussaghlia, je bilo trpljenje pozabljeno.

Porto sam po sebi ni kraj, ki bi ponujal kaj posebno privlačnega, a njegova lokacija je izjemna. Leži namreč ob obali, ki je fascinantno razgibana. Največja tamkajšnja atrakcija je ozka cesta, ki se vije skozi skalno pokrajino visoko nad morjem. Resnično izjemno. Vožnja po tej cesti je edinstveno doživetje. Še posebej z motorjem, saj se je tako mogoče ob robu cestišča ponekod zaustaviti in naužiti razgledov. Z avtomobilom je to na tej ozki cesti skoraj nemogoče. Tako nama je bilo všeč, da sva se kar dva dni vozila sem ter tja in občudovala prekrasen svet okrog naju. Čez najatraktivnejši predel sva se zapeljala petkrat.

Naslednji postanek sva naredila v mondenem središču Korzike, mestecu Calvi. Marina je bila polna raznoraznih plovil, ki plujejo med celinsko Francijo in Korziko, tako, da je vse skupaj precej spominjalo na turizem, ki nama ni najbolj blizu.

Raje sva se vrnila k prizorom, ki so nama na motorističnih potovanjih najbolj pri srcu.

Severna obala Korzike je bila prav tako slikovita, kot preostali del otoka. Rt Cap Corse sva tokrat izpustila, saj smo ga že obvozili na prvem potovanju po Korziki in v spominu mi od njega ni ostalo nič omembe vrednega. Saint Florent sva izbrala za kraj, v katerem sva prenočila zadnjo noč na Korziki. Majhno obalno mestece brez blišča, s prijetno plažo in ravno dovolj večernega utripa za sprehajanje in posedanje ob sončnem zahodu.

Obiskala sva menda vse večje otoke v Sredozemlju, od Krete, Sardinije, Sicilije, Majorke, Cipra, Malte in tako naprej, a Korzika je nedvomno zmagovalec v kategoriji naravnih lepot. Otok po najinem okusu, saj ima pravšnjo mero vsega, kar imava na potovanjih najraje.

Po tem, ko sva se nekaj dni mudila v hribih in pohajkovala, sva se ponovno spustila do nižin, na morje. Tudi ta dan sva bežala pred dežjem. Bila sva na kosilu nekje v hribih, ko se je naenkrat stemnilo in začelo grmeti. Gostilničar je rekel, da imava deset minut, preden se ulije. Ko sem mu povedal, da greva v Bonifacio, je rekel, da ne smeva direktno na jug, ampak proti zahodu, sicer naju bo nevihta ujela. Hitro sva se oblekla in se zapeljala proti zahodu, tako, da naju je nevihta le oplazila. Začutila sva prijeten hlad in nekaj kapljic, a ko sva se spustila do morja, o nevihti ni bilo nobenega sledu, o čemer so pričale tudi vrtoglavo visoke temperature. Namestila sva se v kampu blizu mesta in se peš sprehodila v Bonifacio, najjužnejši kraj na Korziki, le streljaj od Sardinije.

Pogled proti Sardiniji.

Fotografija, posneta na istem mestu pred dvajsetimi leti.

Razen sprehoda si v tem turističnem kraju nisva privoščila ničesar drugega. Pravzaprav nisva našla ničesar, kar bi naju pritegnilo. Zato sva se naslednje jutro odpravila naprej po zavitih cestah do prestolnice Ajaccio. Tam je Sabrina rekla, da ima vročine vrh glave in si želi, da greva v nek klimatiziran prostor, tako, da sva namesto v šotoru, prenočila v razkošno ohlajeni hotelski sobi. Začuda sva v tem velikem mestu našla krasno plažo in se takoj zjutraj po zajtrku odpravila na plavanje v kristalno čisto morje. Tudi tukaj se nisva zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno.

Naslednji postanek sva naredila v kraju Corte, ki leži na sredini otoka in se tam utaborila za dva dni.

Corte sam po sebi ni nič posebnega, je pa izhodišče za prekrasne izlete po dolini reke Restonice. To dolino sem si zapomnil od prvega potepanja po teh krajih, ko smo se peljali po silno ozki cesti ob reki z nešteto tolmuni polnimi kopalcev. A danes je ta cesta zaprta, saj jo je poškodovalo neurje pred nekaj leti in ni več niti dovoljeno, niti mogoče peljati se po njej. Tako sva sedla na avtobus in se zapeljala do izhodišča za pohod. Hodila sva po razgledni poti nad reko Restonica, s katere se je videlo, da je cesta na več mestih povsem zasuta s kamenjem, mostovi pa podrti, tako, da nič ne kaže na to, da bi cesto še kdaj spravili v pogon.

Na najino presenečenje je bila koča, kjer je bilo nekoč parkirišče, odprta, tako, da je Sabrina dobila dozo kave, kar jo je spodbudilo, da sva pot nadaljevala. Ne le kavo, dobila je še tipično korziško kostanjevo torto, ne da bi jo sploh naročila. Ko si jo je ogledovala v vitrini, je možakar kar vzel en kos, ga položil na krožnik in ji ga dal v roko. Torta je bila tako slastna, da oba skupaj nisva mogla pojesti enega kosa. Zbit biskvit z nekaj kostanjeve moke. A očitno je to zadostovalo, da sva pot nadaljevala vse do visokoležečega jezera Melo na 1700 metrih. Sabrina je zbrala pogum in se v jezeru celo okopala.

Čakal naju je dolg spust v dolino, a po ledeni kopeli je bila pot morda za spoznanje lažja. Vsekakor je bil to najdaljši pohod, kar sva jih naredila na Korziki, ne pa tudi najzahtevnejši. A o tem prihodnjič.

Za tiste, ki na ta francoski otok prispemo s trajektom iz Italije, se Korzika začne v kraju Bastia. Izkrcala sva se, ko se je že mračilo, zato sva odbrzela naravnost v kamp. A ker je nekaj kilometrov južno od Bastie bojda kamp, kamor zahajajo Slovenci, ki pridejo na Korziko, sva se potrudila, da tja ne zaideva. Zgolj zato, ker sva se šla na Korziko družiti s Francozi, ne zaradi česarkoli drugega. Nič novega, saj na potovanjih po svetu najraje iščemo drugače misleče ljudi, ne tistih, s katerimi smo tako ali drugače povezani doma. Zato res nikoli nismo iskali Slovencev, razen po predlogu ali prošnji nekoga drugega. A vemo, da to ljudje počnejo in verjamemo, da zna biti izkušnja, ko na drugem koncu sveta srečaš nekoga, s katerim si na nek način deliš poreklo, silno zanimiva.

Prvi dan sva tako le postavila šotor in se okopala v morju, mesto pa obiskala naslednji dan. Imela sva srečo, saj sva prišla na edini dan v tednu, ko je v mestu tržnica. Nakupila sva nekaj svežih francoskih dobrot in si za zajtrk privoščila charcuterie kar v parku. Fascinantno, kako okusen je lahko preprost francoski baget, da o siru ne govorim. Kaj več od tega v mestu nisva našla zanimivega, zato sva se odpravila nazaj proti kampu in se spotoma še osvežila v morju na majhni mestni plaži. Na pešpoti od mesta do kampa sva našla privlačno boulangerie, kamor sem nama šel naslednje jutro po sveže, predvsem pa pristne francoske rogljičke. Konec koncev sva bila vendarle v Franciji, deželi vrhunskih jedi in vina, tako, da sva se temu primerno tudi vedla. To pomeni, da sva skoraj vedno, ko sva imela priložnost, poskusila kakšno specialiteto. Kar je v Franciji pri tem najlepše, je to, da za okušanje vrhunskih jedi ni treba v vrhunske restavracije. Zadostuje obisk preproste pekarne ali delikatese. Tukaj se moram zaustaviti, sicer bom pisal le o hrani.

Bastia.

Za ljubitelje čudovitih plaž je Korzika raj. Tudi midva jih imava rada, a tako, da jih gledava od daleč, najraje s hribov. Korzika je namreč izredno gorata. Praktično celotno notranjost otoka tvori visokogorje, ki sega tja do 2706 metrov visoko, kot je visok Cinto, najvišja gora, na katero sem se povzpel, ko smo bili tukaj prvič. Pred (glb) dvajsetimi leti! Kadar sva na motorju, naju še tako čudovita plaža tako ne pritegne, da bi se ustavila, slekla motoristična oblačila, zaplavala, se posušila, ponovno oblekla in se usedla nazaj na motor. Preveč zapleteno in neprijetno. V idealnih razmerah poiščeva kamp, ki je blizu morja. Ob koncu napornega dneva na motorju, potem, ko se že ustališ v kampu in s sebe slečeš težka motoristična oblačila in sezuješ masivne usnjene škornje, pa je osvežitev v morju najbolj čudovit način za ohladitev pregretega telesa.

Zraven tega sva bila na Korziki kak teden ali dva prezgodaj, saj se poletje še ni poslovilo in je bilo ob morju za naju prevroče. S termometrom sem v šotoru po 22. uri, ko bi želela v prijetnem hladu večera zaspati, nameril 28 stopinj. Tako sva raje ob vsaki priložnosti ušla v hribe in tam tudi šotorila. Temperature so bile precej znosnejše, tako, da se je dalo pri šotoru tudi posedeti, kar je za naju največji čar šotorjenja. A priznati je treba, da so bili ti dragoceni trenutki redki. Tako, kot naju je iz dolin v hribe preganjala vročina, naju je s hribov nazaj v dolino preganjal drug nebodigatreba. Nevihte. Zdi se mi, da se nam to, da smo na potovanjih nenehno na begu pred nekimi nevarnostmi ali neprijetnostmi, prepogosto dogaja. Skratka, še ene nevihte v šotoru nikakor nisva želela doživeti. A sva jo. Nevihto s točo, ki je klestila skorajda celo uro. V šotoru! Čudež, da sva ostala suha, glede na to, koliko vode je padlo z neba takorekoč nama na glavo. Najbrž je pomagalo, da sva bila pod ogromnimi drevesi. A ne glede na to, je bilo sila neprijetno poslušati, kako toča udriha po mikrometer tanki tkanini, ki te loči od ujme in pričakovati, kako bo šotor vsak čas nekje popustil in naju bo zalila ledena voda.

Pogled iz šotora sredi ujme.

Ko sva se naslednje jutro prebudila, se je naredil prekrasen dan. Pravšnji za pohod, ki sva ga načrtovala za ta dan.

Za letošnjo poletno pustolovščino sva izbrala sredozemski otok, ki smo ga obiskali pred mnogimi leti, ko je bila Maša še čisto majhna, Sara pa še v vrtcu. Sabrina pravi, da je takrat imela tako polne roke dela z Mašo, da se tega potovanja zelo malo spomni. Zato je bila Korzika nekako že nekaj let v rezervi, kot bližnja destinacija, ki jo je mogoče dokaj preprosto obiskati. In letos je naneslo, da sva jo ponovno obiskala. Z motorjem, kot to najraje počneva.

Glede na to, da pot do Korzike pelje čez Italijo, katere se ne moreva naveličati, sva potovanje temu ustrezno prilagodila in trikrat v različnih mestih Italije tudi prenočila. V Padovi, Firencah in Ferrari. Seveda sva to naredila tudi zato, ker ne delava več tako dolgih in napornih transferjev, ko se ves dan le voziš in voziš, da bi premagal čim večje razdalje oziroma prišel do cilja. Dolgo sva potrebovala, da sva se tega naučila.

A ker sva šele prišla domov, bova več o tem, kar sva doživela, zapisala in pokazala v naslednjih tednih.