Kolesarjenje po Fuerteventuri

Tretji otok, ki smo ga obiskali na letošnjem potepu po Kanarskih otokih, je Fuerteventura. Tukaj sta se mi končno pridružili Maša in Sabrina. Sicer ne vem, kdo od nas je bil bolj potreben počitka, a šli smo v nek resort in tam ostali tri dni.
fuerteventura_2022_01

To seveda pomeni, da smo si izbrali bazo, od koder smo se odpravljali na izlete po tem nenavadnem otoku. Kmalu nam je postalo jasno, od kod otoku ime. Fuerteventura namreč pomeni močan veter. Ja, veter je bil tukaj še izrazitejši in vztrajnejši kot na drugih otokih, zato privablja surferje in ostale, ki jim adrenalin poganja veter.
fuerteventura_2022_02

Ima pa prekrasne plaže. Veter ni motil le Maše, ki je že prvi dan skočila v morje, saj je zares vabljivo.
fuerteventura_2022_03
fuerteventura_2022_04
fuerteventura_2022_05

A samo morje ni dovolj, da bi se na plaži zadrževali več, kot je bilo nujno. Raje smo sedli v avto in se zapeljali naokrog po vulkanskem otoku. Pokrajina tukaj je resnično videti, kot z drugega planeta.
fuerteventura_2022_06
fuerteventura_2022_07

No, dejstvo, da smo imeli avto, ne pomeni, da se po otoku ne da kolesariti.
fuerteventura_2022_08
fuerteventura_2022_09

Peščenih plaž ne manjka. Pravzaprav peska na splošno ne manjka. Ne manjka niti živali, ki so si v tej pustinji našle zatočišče.
fuerteventura_2022_11

Popcorn plaža na severu otoka.
fuerteventura_2022_12

Vsekakor nam je bilo na Fuerteventuri všeč. Po dolgem času smo si privoščili dopust in to nam je prijalo bolj, kot smo si lahko mislili. Bi se še vrnili? Bi, a je še kar nekaj destinacij, ki bi jih radi prej obiskali.
fuerteventura_2022_10

Kolesarjenje po Gran Canarii

Potem, ko sem uspešno prevozil prvi otok, me je že čakal naslednji. Tudi za tega sem imel načrte, kako ga prekolesariti po čim manj preprostih poteh. Ko sem se pozno popoldan izkrcal s trajekta, me je tam pričakal močan veter. Kar tulilo je. Tako močno, da sem zaradi skrbi, ki so se mi porajale zaradi razmer, zelo slabo spal. Ugotovil sem namreč, da je cesta, po kateri sem se nameraval peljati, zaradi plazu zaprta. Razgled, ki sem ga imel zvečer proti gorovju, kamor sem se naslednje jutro podajal, tudi ni prispeval k boljšemu spancu.
gran_canaria_2022_01
gran_canaria_2022_02

A zjutraj sem štartal na polno, odločen, da pridem na drugi konec otoka, če bo le šlo po poti, ki sem si jo zamislil. Po prekrasni, a zelo vetrovni cesti sem se hitro vzpenjal. Po dveh urah sem se znašel natanko tam, kjer sem se bal, da se bom. V Tunelu!
gran_canaria_2022_04

Ko mi je uspelo priti na drugo stran brez zapletov sem vriskal, tako mi je odleglo. A dan se je šele prav začenjal in pred menoj je bila še dolga pot.
gran_canaria_2022_05

Kmalu sem naletel še na en tunel, a tokrat si nisem upal zapeljati vanj, saj so bili povsod znaki, da je kolesarjenje tam prepovedano. Tudi tukaj je lokalno cesto odnesel plaz! Zapeljal sem se do policista in ga vprašal, kako naj s kolesom pridem na drugo stran in je rekel, da je edina možnost avtobus. Tako sem se zapeljal do postaje, naložil kolo na avtobus in se zapeljal skozi tunel. Elegantno.

Letovišča na južni strani Gran Canarie. gran_canaria_2022_06

Naslednje jutro sem se odločil zapeljati na vrh otoka, koliko pač gre. Ta dan so me spremljali prekrasni razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati. gran_canaria_2022_07
gran_canaria_2022_08
gran_canaria_2022_09
gran_canaria_2022_10

Naslednje jutro me je v hostlu pričakal okusen zajtrk, a bi glede na število kalorij, ki sem jih dnevno zagonil, moral dan začeti z vsaj tremi takšnimi krožniki.
gran_canaria_2022_11

Jutro v hribih je bilo vlažno in hladno, kar me niti ni motilo, saj sem se kmalu spustil do morja, kjer je me pričakal kraljevi apartma.
gran_canaria_2022_14

Skozi glavno mesto sem se le zapeljal, saj je ogromno. Na Kanarskih otokih je v mestih velika gneča in se jim, če je le mogoče, raje izognem. Na otokih, ki imajo ozemlja za tretjino Slovenije in še tam prevlada puščava, živi več kot dva milijona ljudi. Če prištejemo še število turistov, je jasno, da mora biti gneča. Kakorkoli, na Gran Canarii so mi bile najbolj všeč zavite gorske ceste in razgled, ki sem ga imel tam na slikovito pokrajino. Trije dnevi so bili več, kot dovolj.
gran_canaria_2022_13

Kolesarjenje po Tenerifi

Prvo letošnje potovanje smo uspešno zvozili. Kakšna radost in veselje! Končno se tudi vračamo na tole spletno stran s svežimi zapiski. Ne ravno neposredno s potovanja, kot bi se morda spodobilo, a ker je čas, ki ga odmerimo potovanjem bolj skopo odmerjen, ga za sprotno objavljanje vtisov ne tratim več, kot se mi zdi potrebno. Tokrat smo bili na Kanarskih otokih tretjič, a je bilo vendarle vse drugače. V slabih treh tednih smo obiskali kar štiri otoke. Pravzaprav sem štiri obiskal jaz, Maša in Sabrina, ki sta se mi pridružili nekaj kasneje, pa dva. A gremo po vrsti.

Na Tenerife sem prispel skupaj s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Na letališču sem ga sestavil, nanj naložil prtljago in začel s kolesarjenjem. Zanimivo, da v resnici nisem vedel, da so Kanarski otoki priljubljena destinacija za kolesarske priprave. Jaz sem se na to, da grem na Kanarske otoke, pripravljal že doma. A kljub temu sem se že prvega dne kolesarjenja lotil z največjim strahospoštovanjem. Rekel sem si, če mi uspe narediti prvo etapo brez večjih težav, bom zmogel tudi vse ostale. Za cilj sem si namreč zastavil prilesti do vznožja najvišjega vrha Španije, vulkana Teide, ki se pne 3715 metrov visoko. Začel sem na nadmorski višini nič in po celem dnevu pritiskanja na pedala prilezel do višine 2200 metrov. Dobesedno prilezel. Drugi kolesarji so me prehitevali, kot za šalo, kar me ni niti malo motilo. V svoji glavi sem bil boljši od njih, saj sem na isti poti, kot oni, tovoril trikrat večjo težjo. 2200 višinskih metrov! Moje natovorjeno kolo je namreč tehtalo več kot 25 kilogramov. To je podobno, kot če bi šel v hrib s 16 kilogramskim nahrbtnikom, drugi pa brez. Seveda so tole le moji izračuni, s katerimi sem se tolažil, ko so me puščali zadaj. A v resnici me to niti malo ni motilo, saj mi je polžja hitrost, s katero sem potoval, omogočila, da sem se naužil krasnih prizorov, ki so na Tenerifi videti, kot da niso s tega sveta. Saj sem vendar prej popotnik, kot kolesar.

V ozadju Teide. kanarski_otoki_2022_01
kanarski_otoki_2022_02
kanarski_otoki_2022_00

Ko sem uspešno zaključil s kolesarjenjem prvi, odločilni dan, sem bil izjemno zadovoljen. A naslednji dan sem kmalu ugotovil, da bo ta še precej zahtevnejši od prvega. Naredil sem prav toliko vzpona kot prvi dan, s tem, da sem prevozil še za 50 odstotkov daljšo razdaljo. Kar ni nič v primerjavi z najbolj oteževalno okoliščino in sicer to, da sem ta dan kolesaril po makadamskih stezah in vulkanskem pesku.
kanarski_otoki_2022_05
kanarski_otoki_2022_06
kanarski_otoki_2022_03

Del poti sem moral kolo potiskati, saj se je pot spremenila v gorsko stezo.
kanarski_otoki_2022_04

Tretji dan me je pričakal gozd, ki ga na Tenerifi nisem pričakoval. Prav čarobno vzdušje je bilo čutiti v tem vlažnem in hladnem gozdu, povsem drugačnem, kot je otok videti sicer.
kanarski_otoki_2022_07

Obiskal sem seveda tudi nekaj plaž, vasic in letovišč, a o tem nimam kaj za povedati, saj me niso dovolj pritegnili. Najbolj so me, kot ponavadi, navdušili naravni prizori, ki so bili zares dih jemajoči. Pogledi na visok vulkan, neskončna polja črne strjene lave, puščavski pesek, modro nebo in zeleni borovci, nudijo prekrasno kuliso in dajejo poseben čar temu otoku. Pravo mero za vzbujanje skomin in želje po ponovnem obisku v nedorečeni prihodnosti.
kanarski_otoki_2022_08

Kolesarjenje po Kanarskih otokih

Včeraj sem prispel na Tenerife. Za začetek sam. V izvidnico. S kolesom. Da ogrejem otoke in morje, da bo vse nared, ko naslednji teden prideta Sabrina in Maša. Pravzaprav bom najbolj ogrel sebe. Če bo vse po načrtih, bom preden se srečamo, prekolesaril dva otoka. A o načrtih nerad razpredam v naprej. Se oglasim, ko bo kaj za povedati.

Ker imam od tehnike s seboj le telefon, ne bom kaj veliko pisal, temveč bom skušal vtise obelodanjati le v fotografijah na naši Facebook strani.

Na Kanarske otoke

Kaže, da bom končno lahko zapisal nekaj svežega o potovanjih. Prvomajski prazniki so tukaj, gremo na morje! Odpravljamo se na otoke, ki nimajo imena po pisanih pernatih hišnih ljubljenčkih, kar se morda zdi. Bojda bi naj Kanarski otoki dobili ime po psih. Žal se ne spomnim, če smo se o tem pogovarjali že leta 2005, ko smo jih obiskali prvič. Takrat smo za cilj izbrali enega od sedmih večjih otokov, Tenerife. Maša in Sabrina sta pred šestimi leti, ko sem se jaz potepal po Afriki, za prvomajski oddih izbrali otok Gran Canaria. Letos nameravamo v zbirko dodati še dva otoka, Fuerteventura in Lanzarote.

Seveda pa je treba najprej priti tja, da lahko o tem, kako je na Kanarskih otokih, tudi nekaj napišem.