Potepanje med tisočerimi pagodami v Baganu

Šele tri dni je minilo od zapisa, v katerem sem pisal, da moramo zdržati do vožnje z avtobusom in sedaj smo ponovno na avtobusu. Tokrat nam nanj ni bilo težko čakati, saj smo minule dneve preživeli v prekrasnih krajih. A vožnje z avtobusi, vlaki, rikšami in tuk-tuki, so za nas pač sestavni del potovanja in na njih preživimo kar nekaj časa, ko se potepamo po svetu. Seveda obstajajo alternative, a se jih, koliko je to pač mogoče, oziroma, koliko nam to v neki situaciji ustreza, izogibamo. Tokrat smo celo poskusili nekaj novega, e-skuter. Za manj kot dva evra ga je mogoče najeti za tri ure in se voziti med tisočerimi pagodami v Baganu. Čudovita izkušnja. To, da je e-skuter eno zdelano skropucalo od vozila, sploh ni pomembno, glavno, da te popelje, kamorkoli pač si želiš. Ko pa zaideš (na primer v posušeno rečno strugo, se zakoplješ v mehkem pesku in si vesel, da nisi zašel s pravim motorjem, saj je e-skuter tako lahek, da ga lahko dvigneš in izvlečeš) in ne veš več kam, se pripelje domačin na motorju in te izzove: “Želiš obiskati skrivno mesto, s katerega lahko opazuješ sončni zahod, Mister?” “Jasno!” odgovorim in že mu sledim po prašnih stezah. Ustaviva se pri eni od tri tisoč pagod, koliko bi jih naj bilo tukaj, v Baganu in me povabi: “Greva gor?” Prelomni trenutek, v katerem se iz obsojevalca nespoštljivih turistov, ki ne spoštujejo prepovedi o plezanju na pagode, spremeniš v enega od njih. Oblasti so namreč spoznale, da je tisočletje nenadzorovanega plezanja po pagodah naredilo dovolj škode. Čeprav so v resnici daleč največ škode naredili potresi in seveda čas, ki je začuda prizanesljiv do teh tisočletnih objektov iz opeke. A nekaterih prepovedi ni le preprosto neupoštevati, temveč se v zoperstavljanju temu, kar narekuje formalna oblast, skriva precej več. Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo biti spoštljiv do prepričanja budistov, da se je treba pred templjem sezuti. Sezul sem teniske in mirne vesti splezal na pagodo.

Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Res pa je, da je vzpenjanje na pagode v Baganu preseglo vse meje zdravega razuma, kar je razvidno iz fotografij, na katerih vidiš tudi po sto in več radovednežev v pričakovanju sončnega vzhoda, nagnetenih na terasi katere od pagod oziroma templja. No, danes tega množičnega vzpenjanja ni več, so le “skrivna” mesta, kamor posamezne radovedneže zapeljejo lokalni vodniki. A kot kaže, bodo še ti reveži ostali brez kruha, saj je mogoče informacije z GPS koordinatami o odklenjenih templjih najti na internetu.

Kot sem omenil, smo ponovno na avtobusu. Maša gleda risanko, Sabrina spi, jaz pa pišem in gledam skozi okno (izmenjaje, se razume, nisem večopravilen). Pravkar sem uzrl fante, kako na prašnem dvorišču ob cesti krpajo zračnico na nekem motorju. Kakšno razkošje je potovanje, ko ne rabiš skrbeti tudi za prevozno sredstvo in biti v skrbeh, kdaj se ti bo strgala veriga ali predrla zračnica, kot se mi dogaja, kadar potujem s kolesom ali motorjem (zunaj dosega AMZS).

Kakorkoli, lepo nam je tukaj, v Burmi. Veseli smo, da te praznike preživljamo v tako eksotični deželi. Vsem skupaj želimo prekrasen skok v leto 2019 in da bi si v njem pričarali čim več lepih trenutkov, takšnih ki vam bodo vzeli dih.

Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Prvi vtisi o Myanmarju

Po manj kot dvajsetih urah v Yangonu Sabrina vpraša:”Kaj imamo tukaj še za videt?” “Nič, le zdržati moramo!” odvrnem. Zdržati do jutrišnjega nočnega avtobusa, ki nas bo popeljal proč od Yangona, na sever Myanmarja.

Yangon je največje mesto v tej državi in ima več kot pet milijonov prebivalcev. Pravijo, da je najbolj eksotično velemesto v JV Aziji. Glede na to, da smo obiskali že vse prestolnice v tem delu sveta, lahko temu le pritrdimo.

Tole pišem v klasični čajnici, zapuščini iz kolonialnih časov, v kateri smo našli zavetišče pred vsem, kaj se dogaja, oziroma preprosto je, na ulicah in cestah te eksotične metropole. Ne zdi se mi prav, da pišem o tem, kako je tukaj, dokler smo še v mestu. Morda bodo vtisi drugačni potem, ko ga zapustimo. Dovolj zgovorno naj bo, da smo po mestu prehodili že več kot petnajst kilometrov in nisem naredil še niti ene same fotografije.

Dokler nismo našli tega, kar smo iskali (in sem sedaj zvečer to dopisal). Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar

Potep po severu Tajske

Včasih se je, preden se vržemo v divje in neznane vode, dobro aklimatizirati. Zato smo se odločili, da pred obiskom Myanmara, obiščemo še Tajsko. Tajska je zagotovo “najmehkejša” dežela v Aziji, kar jih poznamo, zraven tega nam prija, da se iz domačih in zimskih razmer na eksotiko prilagodimo postopoma. No, tako smo si vsaj naivno predstavljali, preden smo se znašli tukaj, v mestu Chiang Mai. Sabrina si ga je tako dobro zapomnila po najinem prvem potepanju po Tajskem, da je želela, da te čudovite kraje doživi tudi Maša. Vse lepo in prav, le ta s postopnim prilagajanjem je malce bosa. Sicer je tudi tukaj zima, a to pomeni, da je čez dan 33 stopinj Celzija, le vlage je manj, kot v poletnih mesecih. Povrhu je še nebo kristalno jasno in modro, česar v tem delu Azije še nismo doživeli. Če k tem razmeram prištejemo še eksotične vonjave in okuse, ki nas prežemajo ter vseprisotni vrvež, je jasno, da je kakršnokoli postopno prilagajanje nemogoče. Nad čemer se seveda ne pritožujemo.

Res pa je, da je ta kraj (in najbrž precejšen delež te dežele) krojen po meri turistov in popotnikov. Ko človek prebere, da je turizem hitro rastoča panoga, si tega ne zna prav predstavljati. Ko pa se v isti kraj vrneš po desetih ali dvajsetih letih, ti takoj postane jasno, kaj to pomeni. Celo mesto se zdi, da je krojeno po meri obiskovalcev. A na srečo znajo Tajci ohranjati zdravo mero pristnosti in okusa, tako ni treba veliko, le iz turistične na lokalno tržnico zaideš. No, pri tem smo pač previdni, saj Mašin nos še vedno ne dopušča težkih vonjav in večkrat uidemo, tik preden se ji obrne želodec.

Seveda so vse te vonjave, visoke temperature, gneča in vse kar sodi v “spodobno” eksotično deželo, razlogi, zaradi katerih smo tukaj. Zraven tega je razlik med tem, kako je pri nas doma in tem, kako je tukaj, preprosto preveč. V tem trenutku se mi ne zdi smiselno, da bi jih našteval in poudarjal. Sploh pa je tukaj leto 2561, ne 2018 in božič na Tajskem praznujejo tako, kot v Sloveniji praznujemo Songkran.

Srečen božič!

Čez praznike spet ne bomo doma

Prispevek s podobnim naslovom sem že objavil, kar je menda razumljivo, saj je prav praznični čas najpogosteje tisti, ki nam omogoča, da potujemo. Zraven tega smo že dokaj na trnih, saj nas le še nekaj dni loči od potovanja. A ker o tem, kar se še nam ni zgodilo, ne morem pisati, pišem o tem, kar se nam je že.

Kako smo si ljudje različni! Nekateri predbožični čas obožujemo, drugi ga ne marajo. Slednje je za razumeti, če so razočarani nad razvrednotenjem tega, kar bi naj božič pomenil, oziroma nad nakupovalno mrzlico, ki je postala sinonim za božič. Ampak, kot vsakemu drugemu trendu, je tudi temu mogoče obrniti hrbet in božične praznike preživeti s tradicionalnimi, ne z nakupovalnimi vrednotami. Kam le potemtakem sodi naša odločitev, da praznike preživimo v krajih, kjer božiča sploh ne poznajo in Saro pustimo doma? Hja, Sara in njen fant bosta za praznike imela celo hišo le zase, ni šans, da bi raje bila kjerkoli drugje. Sploh pa si kot pridna študenta, tako dolge odsotnosti sedaj ne moreta privoščiti. Kar se tiče preživljanja božično-novoletnih praznikov proč od doma, pa jih imamo v takšni obliki najraje. Namreč tako, da smo čez zimo nekje na toplem, da jo presekamo.

To počnemo že od prvega družinskega potovanja v eksotične kraje. Naš prvi skok v novo leto v daljni deželi (kamor ne sodijo silvestrovanja v Barceloni ali Pragi, kamor sva nekoč hodila s Sabrino) smo opravili pred natanko desetimi leti v Argentini. Tam božič seveda poznajo, zato smo se tam počutili praznično, kot doma. Le da nam je bilo malce bolj vroče. 2008-argentina&chile_32.jpg
In prostrano. 2008-argentina&chile_24.JPG

To nam je postalo tako všeč, da smo skok v novo leto v eksotični deželi ponovili že naslednje leto v Indiji. 2009-indija_118
Še voščilnico smo poslali. cestitka

Eksotike nam nekako ni nikoli dovolj, zato smo v novo leto skočili tudi v Kambodži. laos-2012_33

V Indijo smo se kmalu vrnili, tudi tokrat čez novoletne praznike. Skupinsko moditiranje na plaži v Goi

Indije se je težko naveličati, zato smo se tja odpravili še četrtič in tudi tokrat tam stopili v novo leto v dobri družbi. Poziranje

A torej bežimo od božično-novoletnih praznikov? Glede na to, da bomo skoraj en mesec ves čas nenehno skupaj, je to kvečjemu pobeg k samim sebi.

Myanmar, prihajamo!

Neodkrita Jugovzhodna Azija

No, pa dajmo!

Jugovzhodna Azija je tako rekoč zibelka naših eksotičnih potovanj. Prva pot izven meja Evrope naju je s Sabrino vodila prav v osrčje že takrat popotniško-turistične Azije, na Tajsko. Kulturni šok in doživetja ob prvem stiku z eksotično Azijo so bili tako močni, da jih občutiva še danes. Spomniva se celo okusov in vonjav iz tistega davnega, prvega potovanja na Tajsko. Tudi visokih temperatur, nasmehov, prometnega kaosa in še česa. Zato sva tudi otroke na prvo potovanje v Azijo odpeljala v JV del Azije, saj še danes, po tem, ko smo prepotovali nekaj sveta, mislimo, da je JV Azija zibelka popotništva. Ne zgolj zaradi tega, ker je bila najina prva, ampak, ker ponuja največ tega, kar mi na naših potovanjih iščemo. Tako smo se v letih, odkar potujemo, v JV Azijo še večkrat vrnili in tam obiskali vse države, razen dveh državic žepnih velikosti, ki nas nekako nista pritegnili. In seveda še ene, ki nam je edina ostala neodkrita v tistem delu sveta. Vanjo se podajamo tokrat.

»To je Burma! Popolnoma drugačna od katerekoli druge države, ki jo poznate!« je zapisal Rudyard Kipling pred več kot stoletjem. Ravno prav drzna izjava, da nas primami k temu, da jo obiščemo in se sami prepričamo o njeni drugačnosti. Pri tem je morda najbolj zanimivo to, da je Kipling obiskal Burmo po Indiji. Torej po tem, ko je obiskal državo, katero bi jaz še danes izpostavil kot »popolnoma drugačno od katerekoli države«. Le kakšna je potemtakem Burma, se sprašujem.

Burma je vmes postala Myanmar. Dežela, ki je bila še pred nekaj leti zaradi brutalnega vojaškega režima tako rekoč izobčena in kot takšna nedostopna obiskovalcem. Danes Myanmar in njeni ljudje šele doživljajo svojo pomlad, saj se demokratični režim šele vzpostavlja. Kakorkoli že, o deželi pisati, preden jo vidimo z lastnimi očmi in občutimo na lastni koži, nima smisla. Tako bomo o tem ali je Myanmar zares dežela, ki je »Popolnoma drugačna od katerekoli druge države, ki jo poznamo« lahko sodili šele, ko jo obiščemo. Kmalu.

Raje sem pobrskal po fotografijah iz preteklih obiskov JV Azije, tako za občutek, kako je v tistih krajih.

V Vietnamu. 2007-vietnam_64
En dan cesta, drugi dan reka. Vietnam. 2007-vietnam_41.JPG
Barantanje v Vietnamu. 2007-vietnam_62
Petelinji boji v Indoneziji. 2009-Indonezija_27
Tržnica na Borneu, Malezija. 2009-Malezija_48
Murtabak. Malezija. 2009-Malezija_22
Gneča v Singapurju. 2010-Singapur_01
Kosilo v Laosu. laos-2012_02
Aorta JV Azije, Mekong. laos-2012_56
Lokalni prevoz v Laosu. laos-2012_37
Na vlaku v Kambodži. Laos-2012_101
Angkor Vat, Kambodža. Laos-2012_97