Popotniški dnevnik družine Bračko

Razmišljam o tem, da je marsikatero hrepenenje, ki si ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne drznemo, zmoremo ali želimo potešiti na izvirni način, mogoče potešiti s približki ali alternativami. Kar je seveda povsem legitimno, če nas to zadovoljuje v pravšnji meri, predvsem v takšni, ki ustreza nam. A zraven tega se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da je med izvirnikom in približkom razlika. Včasih enormna. Ljudje rečemo, da radi potujemo z drugimi, ko beremo njihove potopise. Tudi sam to zelo rad počnem. A zavedam se, da je med tem, ko jaz prebiram nadvse privlačen potopis Reinholda Messnerja o solo prečkanju puščave Gobi, v katerega se popolnoma zatopim in med dejanskim, a njegovim podvigom, razlika. Enormna. On je resda svoja doživetja zlil na papir, s katerega jaz ta ista doživetja črpam. A doživetja, opisana še tako živo, so njegova, ne moja. Zato ne verjamem, da je mogoče pristne vtise, ki jih doživljamo v prvi osebi, prenesti na nekoga drugega, še tako dojemljivega. Tako, kot je okus eksotičnega sadeža durian znan le tistemu, ki ga je že kdaj okusil. Vsi drugi si lahko le poustvarijo nek približek tega okusa, ki s pristnim nima veliko skupnega. Vonj duriana je nekdo, ki ga je doživel, opisal kot mešanico gnile čebule, terpentina in smrdljivega sira. Poznam vse od opisanih vonjav, vključno z durianom, ki sem ga ne le vonjal, temveč že večkrat poskusil, a bi rekel, da je vonj duriana povsem drugačen, kot v tem sočnem opisu. Zato se mi zdi pomembno, da se zavedamo razlike med tem, ko nekaj doživimo sami, v prvi osebi, z lastnimi čutili in med tem, ko skušamo v glavi (četudi svoji) podoživeti občutke drugih.

A izvrstni potopisi in seveda tudi druge vrste knjig znajo bralca zapeljati zelo daleč. Bojda je možgane v tem kontekstu dokaj preprosto preslepiti, da se zna zgoditi, da ne razločijo razlik med tem, ko nekaj zgolj prebiramo ali dejansko doživljamo. Kar zna biti fenomenalno. Saj menda tudi zato beremo, da se za trenutek preselimo v svet nekoga drugega. Svet, ki ga sami, v fizični obliki, ne bomo nikoli obiskali.

Hkrati verjamem, da se lahko s tem, ko podoživljamo občutke drugih, bogatimo in se na nek način pripravljamo na trenutek, ko bomo to, o čemer sedaj le beremo, doživeli sami. Danes je že kar težko najti izziv, s katerim se ni še nihče soočil in o njem pisal. Sploh, ko se lotevamo nečesa novega in zahtevnega, je pravzaprav priporočljivo, da si preberemo izkušnje nekoga, ki je s tem že opravil, preden se na to pot podamo sami. Tako bomo morda že med prebiranjem doživetij nekoga drugega ugotovili, če je to, po čemer hrepenimo, sploh za nas. Karkoli ob tem ugotovimo, je v redu. Če nas to, kar smo prebrali, še dodatno navdihne, lahko to s pridom izkoristimo in ne ponavljamo napak, ki jih je nekdo pred nami že naredil. S tem, kar je nekdo pred nami naredil in zapisal tako, da se nam zdi dobro, pa lahko našo izkušnjo, seveda, če se tega dejansko lotimo, le še izboljšamo. Paziti moramo le, da se zavedamo, da so naše sposobnosti precej drugačne od sposobnostih drugih ljudi. Če bi me, na primer, zgoraj omenjen Messnerjev podvig še tako navdušil, se zavedam, da nimam niti drobtinice njegovih lastnosti, potrebnih, da takšen podvig speljem. To napako, da so me navdušili mojstri svoje obrti in sem potem, ko sem se podviga, ki mu nisem kos, lotil sam in ob tem neslavno propadel, sem že naredil. Tega ne bom pozabil. Nisem pa prepričan, da se mi to še kdaj ne pripeti.

A to me ne ustavi, da tega, kar črpam iz doživljanja in izkušenj drugih, uporabljam pri podvigih, ki sem jim kos. Tem podvigom lahko morda rečemo, da so zgolj približki podvigov resničnih junakov. A ti podvigi so moji, kakršnikoli že so. Občutil sem jih skozi lastna čutila in ustvaril lastno izkušnjo. To je neprimerljivo s kakršnokoli izkušnjo, opisano na še tako pronicljiv, sočen ali evokativen način, ki je lastna nekomu drugemu.

Zato navijam za prebiranje in posnemanje drugih, najraje boljših od nas, a z namenom doživeti ali izboljšati lastno izkušnjo. Kakršnokoli.

Leto je naokrog in ponovno je čas, ko so počitnice zapovedane. Dobesedno. Vročina, gneča, visoke cene, preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki živijo v krajih, obremenjenih s turizmom, kot da nikogar ne motijo. Kljub temu, da je vedno več protestov domačinov, ki morajo v času turističnega obleganja pobegniti iz krajev, v katerih sicer živijo. Fascinantno, kako zelo so se nekatere stvari na tem področju spremenile v zadnjih desetletju ali dveh. Ljudem, ki sedaj lahko potujejo, a nekoč iz kakršnegakoli razloga niso mogli, je danes morda bolje. Nisem prepričan, da velja to tudi za tiste na drugi strani, tiste, ki od turizma živijo. To, da je lokalne delovne sile v turistični industriji vedno manj in da je vedno več delovne sile uvožene, zagotovo pove nekaj o tem. Skratka, vpliv, ki ga ima množični turizem na nas in na našo okolico, je precej večji, kot si priznamo. A žal je pri tem podobno, kot pri tem, kako se nas dotaknejo problemi, kot so globalno segrevanje, poraba fosilnih goriv in druge tegobe sodobnega sveta, ki jih, dokler nas dovolj ne udarijo po glavi ali žepu, ne občutimo. V tem oziru pa bi rekel, da je fascinantno, kako malo so se spremenile stvari na področju navad za počitnikovanje. Na tem mestu sem raje malce zadržan, saj se mi zdi, da se to, da na glas izrečeš, da trmasto vztrajanje pri privzgojenih navad morda ni najboljši in edini način, ne obnese najbolje.

V višku lanske turistične sezone sem zapisal: “Sprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.”

Če bi me, na primer, začelo motiti, da je tam, kjer vsako poletje počitnikujem, vedno večja gneča, vedno višje temperature in vedno višje cene, bi se potrudil, da naslednje leto svojo počitniško izkušnjo izboljšam. Velika sprememba bi bila vsekakor menjava počitniške destinacije, saj je tistih, ki niso na turističnem radarju, več kot dovolj. Tudi s spremembo termina se lahko izognemo marsikateri tegobi priljubljenih počitniških lokacij. Ali s spremembo ure, ko odrinemo na pot, da se izognemo zastojem. Seveda pa je zato treba nekaj žrtvovati, kar je pogosto težje, kot se soočiti z neprijetnostmi. To, da nekdo raje zjutraj spi, kot da bi se dve uri prej zbudil in zgodaj odrinil na pot ter se tako izognil zastojem, je povsem človeško. Povrhu so tudi ljudje, ki jih nič od vseh tegob, ki spremljajo poletno počitniško norišnico ne moti dovolj, da bi spremenili svoj poletni rutinski oddih. Seveda je veliko tudi ljudi, za katere noben od predlogov ni sprejemljiv ali izvedljiv zaradi razlogov, na katere nimajo vpliva. A zagotovo obstaja vsaj nekaj tistih, za katere je sprememba izvedljiva in bi jo bili pripravljeni izvesti, če bi se jim ponudila priložnost ali bi jih nekdo nanjo opozoril. Če bi že ti naredili spremembo, bi bila lahko počitniška izkušnja boljša tako zanje, kot tudi za druge. Saj nekaj naredijo že same cene turističnih storitev, ki so praviloma nižje pred in po glavni sezoni, a kaže, da ta stimulacija ni dovolj spodbudna, da bi bila katalizator sprememb v zadostni meri. A če čakamo, da bo za to, da se bo karkoli spremenilo na bolje, poskrbel nekdo drug ali celo država, obstaja velika verjetnost, da čakamo zaman. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!” je rekel eden največjih mož, kar jih je živelo na tem svetu. Prepričan sem, da je vedel, kaj govori.

Menda vsakdo misli, da zase ve, kaj je zanj najbolje. A ni narobe, če lastna prepričanja občasno postavimo na preizkus. Morda je tudi to malce drzna domneva, a zdi se mi, da za prenekatero prepričanje velja, da bolj kot se ga trdo oklepamo in prepričano verujemo v svoj prav, večja je verjetnost, da spregledamo možnosti za izboljšanje. Saj za to ni treba prodati vikenda na Pagu ali se odreči svoje najljubše plaže, le razmislimo, kaj lahko izboljšamo zase in morda še za koga.

Navdih, o čemer sem pisal nazadnje, je “surovina”, če jo lahko tako imenujem, do katere je relativno lahko priti in iz nje oblikovati pomenljivo doživetje. A za slednje je potrebno precej več, kot ena sama sestavina. O tem sem razmišljal v nedeljo, ko sem se zbudil ob treh zjutraj, sedel v avto in se poldrugo uro vozil do izhodišča, od koder sem pričel celodnevni pohod po Alpah. Tudi, ko sem deset ur kasneje sedel nazaj v avto in me je čakalo dve uri vožnje do doma, sem pomislil na to. Na to, koliko angažiranja je potrebnega in koliko ovir je treba premagati za en sam enodnevni izlet. “Le kaj ti je tega treba?” bi kdo rekel. Potem, ko sem že našel navdih in motivacijo za pohod v gore, se je utiranje poti k realizaciji pravzaprav šele začelo. Ne zaradi pakiranja, pridobivanja kondicije in drugih logističnih priprav, temveč zaradi vsega drugega, kar potrebujemo, da se prostovoljno odločimo za nekaj, kar je hkrati težko in nam v resnici sploh ni potrebno. Zakaj bi se človek zbudil ob treh zjutraj, če ni nujno? Zakaj bi še čez vikend za štiri ure sedel v avto in se po preveč obremenjenih cestah vozil nekam daleč? Zakaj bi šel v gore sam? Hodil navkreber v vročini, nosil težek nahrbtnik in preobremenjeval telo? Tovrstnih “zakajev” sem v življenju slišal že nešteto, a me menda še nikoli niso pripravili tako daleč, da bi zaradi tega, ker mojega početja ne razumejo ali obravnavajo drugi, odnehal. Velja namreč, da ima vsak zakaj svoj zato in meni zadostuje, če ta zato odgovarja le meni. Zadostuje mi, da jaz vem, zakaj počnem to, kar počnem. Da vem, kaj mi bo to, ko namesto, da se prepustim lagodju in raje izberem trdo delo, prineslo. Glede tega sem redko v dvomih, saj tovrstne odločitve na podoben način sprejemam že vse življenje. Včeraj popoldan sem po telefonu govoril z mamino teto, ki že od druge svetovne vojne živi v Kanadi in je lani dočakala 100 let. Če kaj zaznamuje njeno dolgo življenje, je to trdo delo.

Seveda to ne pomeni, da vedno izberem težjo pot ali da to počnem zaradi plehke želje po dolgoživosti. Prav tako se kdaj odrečem zahtevni preizkušnji, čeprav verjamem, da bi imela pozitiven učinek na dolgi rok. Po navadi zaradi strahu, redko zaradi prepuščanja lagodju. A v teh primerih sem nekako razdvojen, saj vem, da je treba le zbrati pogum; najpogosteje v obliki motivacije, predanosti in energije, da strah premagam. Na primer, preden se odpravim na kakšen zahtevnejši, pravzaprav nevarnejši pohod, predvsem pozimi, v izjemnih razmerah, me je silno strah. Tako močno, da slabo spim in imam prebavne težave. Se mi je že pripetilo, da sem se vdal strahu in si zjutraj, ko bi se moral odpraviti, premislil. Ne le poguma, tudi odločnosti mi v takšnih primerih kdaj zmanjka.

A ker to, da bi mi v odločilnih ali pravzaprav katerihkoli trenutkih zmanjkovalo odločnosti, zame predstavlja oviro, se urim, da do tega ne bi prihajalo prav pogosto. Podobno velja za vztrajnost, vzdržljivost, odpornost in druge kreposti, za katere menim, da jih je treba redno gojiti. Se pravi, izpostavljati se zahtevnim situacijam, tudi takšnim, za katere nismo prepričani, da jim bomo kos. Verjamem namreč v to, da zahtevne preizkušnje, ki se jim izpostavimo na potovanjih, izletih ali drugih situacijah, ki niso del našega vsakdana, izboljšajo naše sposobnosti premagovati vsakodnevne ovire. Verjamem, da nas namerno in prostovoljno izpostavljanje zahtevnim situacijam in izzivom naredi močnejše. Tako, kot dvigovanje uteži krepi naše mišice in branje krepi naše možgane, premagovanje zahtevnih izzivov krepi naš značaj. Lepo je zapisal George Bernard Shaw: I want to be thoroughly used up when I die, for the harder I work, the more I live.

V minulih letih sem se pogosto na nek način obregnil in napisal nekaj o tem, kako prepolni dogajanj so pomladni meseci. Sploh junij. Letos tega nisem niti naredil, saj tako prepolno doživljam to obdobje, da tudi pri rednih objavah pešam. To, da se nam v tem času toliko dogaja, da si niti za pisanje ne vzamem časa, me moti. A težko je izstopiti iz drvečega vlaka. Čeprav je prav takrat, ko je nečesa preveč, treba pravočasno ukrepati, sicer nepreklicno zamudimo izstop iz tega drvečega vlaka na postajah, ki bi bile sicer ključni postanek na naši poti. Ključni zato, da zadihamo, zberemo misli in se vprašamo, kam smo pravzaprav namenjeni. Ob tem sem pomislil na analogijo, ki gre nekako takole: Vsak dan meditiraj pol ure. Če nimaš časa, meditiraj eno uro. Ugibam, da tisti, ki uspešno sledijo tej mantri, redko ali celo nikoli ne zamudijo izstopa na katerih od postaj.

Pogosto mi kdo reče, da nenehno potujemo. A ta ne ve, da so potovanja pravzaprav naše postaje. Trenutki, ko začasno izstopimo iz sicer prehitro drvečega vlaka.

Čas je res prava čarovnija. Po eni strani je neoprijemljiv in definiran, po drugi strani pa ga je mogoče popolnoma obvladovati in prilagajati. Žal ga je še najlažje zapravljati. Kar, na primer, počnemo, ko ne izstopimo iz drvečega vlaka, četudi se nam zdi, da smo zaradi hitrosti, s katero drvimo med opravki, bolj učinkoviti. Ali takrat, ko izstopimo na napačni postaji. Morda uporabljam preveč prispodob in bom skušal biti bolj neposreden. Na primer, če potem, ko je za nami naporen teden, ko smo se prekomerno razdajali in tako ali drugače garali, to skušamo kompenzirati s prekomernim počitkom čez vikend, bi rekel, da to ni nujno pravi način. Za nekatere situacije zagotovo je, a v glavnem se mi zdi, da skoraj ničesar, kar počnemo prekomerno, ne moremo razveljaviti ali popraviti s prekomernim početjem nečesa drugega. Prav tako ne želim namenjati prevelikega poudarka zmernosti, za katero pravijo, da je najboljša. Saj se tudi zmernosti lahko poslužujemo prekomerno in na vseh področjih življenja ostajamo v zlati sredini. Kar je lahko daleč od tega, da bi bilo najbolje. Če se želimo izboljšati ali si pomagati, bomo z zmernostjo prišli le do neke točke in ne tako daleč, kot bi zmogli ali morali. V teh primerih je zmernost prej ovira, kot katalizator napredka. Vsekakor pa je v nekaterih situacijah prav zmernost tista, ki nas lahko reši ali prepreči, da do nekih situacij, iz katerih bi se nato morali reševati, sploh pride. Na primer, ko prekomerno popivanje skušamo izničiti z abstinenco, prenajedanje s postom in utrujenost s počitkom. Možnosti za pretiravanje v eno ali drugo skrajnost pri vsem je ravno toliko, kot je možnosti za zmernost. Med vsem tem nenehno krmarimo, a prepogosto le toliko, kot nam v nekem trenutku zadostuje. Zato se mi zdi sila pomembno razlikovati med rezultati, predvsem tistimi na dolgi rok, do katerih nas pripeljeta enkrat zmernost, drugič prekomernost.

A kako lahko izničimo prekomerno angažiranje in potrebo po tem, da smo nenehno učinkoviti ali prezaposleni z nečim?
Morda odgovor na tole tiči v potovanjih ali drugih aktivnostih, ob katerih se odlično počutimo tudi, kadar smo v njih zavestno neučinkoviti. Ključna beseda je zavestno, da to, kar počnemo, počnemo z zavedanjem. Da se zavedamo trenutkov, ko smo preveč zmerni in trenutkov, ko smo preveč skrajni. Le takrat lahko zavestno učinkujemo in se poravnamo, oziroma izstopimo iz drvečega vlaka. Za slednje je prezasičen junij zagotovo odlična priložnost. Ko koncertom, festivalom, praznovanjem, piknikom in polletnim poročilom obrnemo hrbet in preprosto odpotujemo. Ne govorim o koncu meseca, ko je konec junijske norišnice in praznik, dan državnosti podaljšamo v počitnice. Govorim o tem, da juniju obrnemo hrbet že na začetku meseca, na višku slave, kot to naredijo nekateri najboljši športniki. To bi bil zavesten izstop iz prehitro drvečega vlaka.

Zadnjič sem pisal o začinjanju načinov, na katere lahko potovanja načrtujemo. Bojda lahko v življenju začinimo skorajda vse, kar počnemo zavestno. Če ostanem pri potovanjih, ta vsekakor ponujajo nešteto priložnosti za to, da jih začinimo. Tako, da jih naredimo pestrejša, zahtevnejša, bolj avanturistična, manj predvidljiva in podobno. Razumljivo, če si tega sploh želimo ali v potovanjih iščemo, saj smo si ljudje tudi v tem, koliko “začimbam” smo se pripravljeni v življenju izpostaviti, zelo različni. Tudi v različnih življenjskih obdobjih imamo ljudje različne potrebe po stopnji začinjenosti. Na začetku naše popotniške kariere smo bili neprimerno bolj plahi in zadržani do preveč začinjenih potovanj. A apetiti po vedno večjih, zahtevnejših, intenzivnejših in bolj eksotičnih potovanjih so rasti eksponentno s potovanji. Kot popotniški družini nam je Evropa hitro postala premajhna in potovanja po stari celini premalo začinjena. Čeprav so bili naši enomesečni road-tripi do Škotske, Grčije in Španije ena najboljših potovanj, smo kmalu želeli več. Zato smo odpotovali v Vietnam in Mehiko ter kmalu zatem na enoletno potovanje po svetu. Potem smo bili nekaj let v stanju, ko si takšnih potovanj nismo več želeli, a želja se je kmalu vrnila. Le da si sedaj, ko s Sabrino potujeva v dvoje, potovanja začiniva drugače. Ko potujeva skupaj, v potovanjih iščeva pustolovščino, a za odtenek drugačno, kot takrat, ko se na potovanja podam sam. Ključno je, da potovanje vsebuje lepote, najraje naravne in pravšnjo stopnjo izzivov, da se na potovanju ravno toliko, kot se iz dneva v dan na potovanju navdušujeva, tudi gibljeva. Pogosto še preveč, a z menoj je pač tako, da brez veliko gibanja ne gre. Zato gibanju ne morem reči začimba, saj je osnova sestavina potovanj. Po drugi strani so začimbe tisti trenutki ali doživetja, ki naredijo potovanja bolj pestra, razburljiva, zabavna, posebna ali kako drugače boljša in v naših spominih trajnejša.

Pobrskal sem po fotografijah in spominu, da bi našel nekaj trenutkov, ko lahko rečem, da so začinili naša potovanja.

Čarobni sončni vzhodi v Omanu, ko sem šotoril nekje na samem ob morju.

Toplo malteško sonce na začetku letošnjega januarja.

Gurmansko razvajanje v francoskih restavracijah na Korziki.

Obisk narodnega parka Torres del Paine v Čilu.

Brezčasnost na pohajkovanju po Ribiški poti na Portugalskem.

Tudi to, ko se v neki soteski Jordanije izgubiš in te rešijo lokalni fantje, sodi v to kategorijo.

Ko se z avtom, motorjem, kolesom ali kako drugače, podaš skorajda preko lastnih zmožnosti.

Našteval bi lahko kar v nedogled, saj bi skoraj v vsakem potovanju našel nekaj, za kar bi lahko trdil, da nam ga je začinilo. Kar seveda ne pomeni, da so nezačinjena potovanja nujno manj privlačna ali da jim nekaj manjka. Tako ena, kot druga so potrebna za potešitev popotniškega okusa in le če poznamo tako začinjena, kot nezačinjena potovanja, se lahko zavemo tistega trenutka, ko prepoznamo umami.

Zdi se mi, da je od kolesarskega potepa po Omanu minila cela večnost. Najbrž zato, ker se nam je v zadnjem času pripetilo nekaj pripetljajev, ki ne le prekrijejo preteklost, temveč zameglijo tudi upanje na prihodnost. A odkar o potovanjih pišem, trdim, da so potovanja protiutež temu, da nam takšne ali drugačne preizkušnje, s katerimi nam postreže življenje, skalijo uvid v dojemanje časa. Potovanja so namreč tista, po katerih delimo življenjska obdobja. Že samo na teh straneh je za četrt stoletja naših potovanj. 25 let! Pri brskanju po naši preteklosti je skorajda nemogoče, da se ne bi dotaknil katerega od potovanj. Pravzaprav je v marsikaterem oziru zame prav neko potovanje točka v času, na katero se naslonim, ko se skušam spomniti, katerega leta se je nekaj zgodilo. Tudi z Omanom bo tako, da ga bom povezoval s tem obdobjem.

Kar se tiče naših potovanj v bližnji in daljni prihodnosti, sem v zadnjih letih opazil pomembno razliko pri tem, za katere države in način potovanja se s Sabrino odločava. Prepotovala sva že toliko dežel in na toliko različnih načinov, da se več ne ozirava na to, kaj o tem, kam in kako potovati, pišejo drugi. Prvič zato, ker imava sama dovolj izkušenj in drugič zato, ker so te informacije vedno manj verodostojne. Slednje je seveda vsesplošni fenomen oziroma ena od kriz današnjega časa, ko je svet preplavljen z informacijami, ki za iskalca ne le da nimajo vrednosti, lahko so tudi nevarne. Tako se je treba danes za uporabne in verodostojne informacije potruditi bolj kot kadarkoli. Le kdo še za načrtovanje potovanj uporablja vodnike založb Lonely Planet, Rough Guides idr., ko pa je toliko popotniških blogov in drugih virov, ki so brezplačno dostopni na internetu. Sam sicer začnem s slednjimi, saj so ti lažje dostopni, a ko vidim, kako kičasto ali samovšečno je vse skupaj predstavljeno, izgubim potrpljenje in grem po informacije drugam. Zelo pogosto k omenjenima založnikoma. Popačene ali na kakršenkoli drug način predstavljene informacije, katerih osnovni namen je olepševanje, v meni sprožijo odziv, da je z njimi nekaj narobe. Seveda tudi sam kdaj napišem prispevek, v katerem neko destinacijo ali popotniško izkušnjo le opevam, a trudim se temu izogniti. V resnici so prava potovanja trdo delo, o čemer sem pisal davno tega. Zato bi informacije o neki destinaciji morale vsebovati ne le lepote, temveč tudi morebitne nevarnosti in slabe stvari. Sicer so informacije o deželah le oglasna sporočila, za katera nam je menda že jasno, kako je z njihovo kredibilnostjo ali pristnostjo.

Zato sem hvaležen popotnikom in drugim, ki pri iskanju informacij dajejo prednost verodostojnosti pred olepševanjem, saj verjamem, da so zaslužni za to, da tiskani vodniki še obstajajo. Prodaja slednjih je bojda v zadnjem desetletju zelo upadla, a vztrajajo. Bojim pa se, da bodo tiskani vodniki vedno težje parirali novim tehnologijam in načinom pridobivanja informacij. Umetna inteligenca je strašljivo uporabna, če ste le pripravljeni na preskok in jo uporabiti. Za hec sem enega od brezplačnih UI svetovalcev prosil: Sestavi popoln itinerar za motoristično potovanje za 20 dni z začetkom in ciljem v Tokiu. V nekaj trenutkih sem imel izdelan itinerar potovanja po dnevih, razdelan po slikovitih cestah in pokrajini, s postanki v kulturnih središčih, različnih vrstah namestitev, ključnimi znamenitostmi in morebitnimi opozorili ali nevarnostmi. Seveda je tovrsten itinerar le osnova, na kateri je treba graditi, a temu ne more parirati noben turistični vodnik ali bloger ali še tako izkušen popotnik.

Nikakor ne želim reči, da je progresivni način načrtovanj potovanj boljši od konzervativnega ali obratno. Verjamem, da lahko najboljše rezultate dosežemo z mešanico obojega. Še najbolje tako, da se vsaj delno premaknemo iz lastne cone udobja in poskusimo nekaj novega. Če smo, na primer konzervativnega kova, lahko potem, ko itinerar, ki smo ga sestavili iz tiskanih virov in ga zapisali na papir, dodatno začinimo z nasveti kakšnega UI svetovalca. Seveda s tem spreminjamo le način, na katerega potovanja načrtujemo, ne potovanje samo. Če želimo, da v nas pusti trajnejšo sled potovanje, je treba začiniti potovanje samo. To je seveda popolnoma druga zgodba.