Nočna razmišljanja v Hong Kongu

Hong Kong. Ura je deset zvečer. Gledam skozi okno petnajstnadstropne stolpnice, v kateri je med mnogimi podjetji in hoteli, tudi naša soba. Mesto je živo, kot sredi dneva. Velikanski neonski napisi v kitajščini, obešeni iz vseh strani nebotičnikov osvetljujejo mesto. Na vsakem vogalu so restavracije, trgovinice, prodajalne suhih rib, morskih kumar, korenin in posušenih delov živali, ki čudno dišijo. V uličnih restavracijah, v velikih loncih kuhajo dobre juhe in »nudlse«. V njihovih izložbah se bahajo pečene kokoši, race, kurji kremplji, črevesja in druga drobovina. Nekoga pritegne, drugega odvrne.

Čez cesto, v petem nadstropju sosednje stavbe vidim frizerski salon in tam dva mladca, ki vsak s svojim sušilcem obdelujeta dolge lase dekleta, ki mu ne vidim obraza. Nekatere stranke še čakajo, da bodo prišle na vrsto. Nič ne kaže na pozno uro. Na cesti se gnetejo dvonadstropni avtobusi in rdeči taksiji. Promet se za nekaj minut ustavi, naredi se zamašek, avtobusi stojijo in čakajo, da potniki izstopijo na postaji. Kljub temu, da promet stoji, nihče ne trobi. Prav čudno za Azijo. Tudi množice mopedov, trikolesnikov in rikš tako značilnih za Azijo, tukaj ni.

Po ulici daleč pod menoj hitijo predvsem mladi ljudje, vsi so lepo urejeni, večinoma v poslovnih oblačilih. Včasih se v množici teh ljudi »započutim« neurejeno v svojih natikačih in športnih kratkih hlačah. Ampak ti trenutki slabosti so zelo kratki, bistvena razlika med nami je, da oni urejeni hitijo, jaz pa imam čas. Množice ljudi z brezbrižnimi izrazi na obrazih, v črno belih oblačilih hitijo preko cest, v metro, v podzemne prehode, po nadzemnih tunelih, v Starbucks po kavo, v 7-11 po sendvič. Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, je pela Neca Falk. Le kje živijo in kakšno je njihovo življenje? Nikjer ni videti otrok, družin, parov, večinoma vidiš mlade posameznike in starejše ljudi.

Danes smo bili v Disneylandu in otroci so bili v manjšini, morda jih je bilo pet odstotkov od vseh obiskovalcev. Na letečih slonih, v skodelicah in miniaturnih avtih so se vozili starejši pari, mladi ljudje v zgodnjih tridesetih in posamezniki srednjih let. To me je presenetilo. Disneyland je vendar za otroke. Ali je to smer v katero piha veter modernega sveta? Črno bele obleke, brezbrižni obrazi in vedno manj otrok. Upam da ne. Družina je vendar vitalna celica tega sveta. Družina ti daje varnost, ljubezen in toploto. Če se posvetiš družini, ti ni nikoli dolgčas in vsakdanja rutinska opravila dobijo smisel. In če si vzameš čas za družino, se ne moreš kar tako prepustiti krempljem modernega sveta, ki grozijo, da te bodo namesto v objem družine zakopali v individualizem, mobitel, računalnik, televizor, ipod in druge zadeve, ki v resnici kradejo čas in delajo ljudi vedno bolj nedružabne in neobčutljive za prave stvari v življenju.