Minilo je eno leto odkar smo zapustili Indijo. Deželo, v kateri smo se razen v Sloveniji, zadržali najdlje časa. Deželo, ki nas je tako dotolkla in zdelala ter hkrati predramila in presunila kot nobena druga. Po dveh mesecih in pol, koliko smo jih tam preživeli, nam je bilo o Indiji jasno še manj, kot preden smo jo obiskali. Preden smo odšli v Indijo, smo sicer nekaj o njej vedeli, a le iz knjig in televizije, ravno dovolj, da smo si o njej naredili napačno predstavo. Ko pa smo Indijo zapustili, smo o njej morda vedeli več, a razumeli smo jo zagotovo manj.
Ko se pogovarjam s popotniki in beseda naleti na Indijo, se mi zdi, kot da se ob omembi te drznim popotnikom dobro znane države, ozračje kar naelektri. Bodisi zaradi tega, ker so v Indiji že bili in se je še prav dobro spomnijo, ali pa zaradi tega, ker si jo močno želijo obiskati, pa še niso zbrali dovolj poguma. Oboji vedo, da naj si bodo knjige, filmi ali pričevanja popotnikov še tako prepričljivi, dokler se sam ne znajdeš v Indiji, te na to, kar te tam čaka, nič ne more pripraviti.
Na Indijo sem se spomnil ob prebiranju bloga Špele in Liorja, mladih popotnikov, s katerima smo se sestali kmalu po vrnitvi iz našega enoletnega potovanja. S Sabrino sva jima takrat dala nekaj nasvetov, upam da jima je kateri koristil, odpravljala sta se namreč v Azijo. Na potovanju sta sedaj že nekaj mesecev in ravnokar sta zapustila Indijo. Ob prebiranju njunega prispevka Zbogom Indija, sem se spomnil na svoj prispevek z istim naslovom, ki sem ga napisal, ko smo mi zapustili Indijo. Zapisala sta: “Osemdeset dni, ki sva jih preživela v Indiji, je bilo verjetno najbolj (psihično in fizično) utrudljivih osemdeset dni najinega življenja.”
Zakaj nas popotnike potem Indija tako privlači? Nas daje radovednost, se radi trpinčimo, želimo spoznati svoje meje? Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.
Indija od popotnika veliko zahteva, a mu tudi veliko nudi, treba je le znati odpreti oči. A kdaj? Sleherni dan v Indiji je namreč prežet z vsemi mogočimi čustvi od veselja, jeze, začudenja, navdušenja, groze, usmiljenja, sreče, milosti, razočaranja, do radosti. Kako naj človek na tem čustvenem toboganu karkoli dojame?
A če obstaja dežela, ki pomaga človeku odpreti oči, je to zagotovo Indija. Po spoznanje ni treba v tempelj, samostan, ašram, preučevati budizem ali hinduizem, dovolj je prepustiti se čarom in bridkostim, ki jih Indija ponuja na vsakem koraku. A preden se odločimo za pot v Indijo, moramo vedeti ali si spoznanja sploh želimo, kot tudi to, da bomo do njega najverjetneje prišli šele, ko Indijo zapustimo.
Kaj pa naj v zvezi s tem naredimo mi, ki smo Indijo že obiskali in vemo, da ponuja še mnogo več? So nova spoznanja, ki bi jih bili ob ponovnem obisku Indije vredna muk, ki bi jih bili ob tem deležni? Odgovore na ta vprašanja pravzaprav vem. Kaj pa vi, katera je vaša sanjska dežela, tista, ki si jo najbolj želite obiskati?