Julij in avgust bi naj bila meseca, ko gremo na dopust. Zakaj pravzaprav gremo na dopust najraje poleti? Ker je sedaj najbolj vroče? Ker imajo otroki počitnice? Ker je morje najtopleje? Ker so sedaj razprodaj? Ali pač zato, ker vsi tako delajo? Resnično nimam odgovora, zakaj se pri nas najbolj počitnikuje ravno poleti. Najbrž ima vsakdo svoje razloge.
Morda pa je poletje ravno zaradi tega tako čudovit letni čas, ker se toliko ljudi odpravi na dopust in je počutje tistih, ki ostanemo doma toliko bolj sproščeno. Ceste so bolj prazne, v trgovinah ni gneče, v službah (nekaterih) je manj dela. Skratka, poletje je lahko najlepši čas za ne oditi na dopust oziroma za delati. Delo, ko vsi počitnikujejo in počitnikovanje, ko vsi delajo, skriva ogromno lepega. Še preveč. A o tem raje ne bom, da se kje kaj ne obrne na glavo.
Skratka, uvod v letošnje poletje smo preživeli na morju, kjer smo neizmerno uživali. Pred nami je še celo poletje, ki ga bomo skušali kar se da izrabiti za to, kar počnemo najraje. To sicer ne bo potovanje, saj si ga letos poleti ne bomo privoščili. Vsaj takšnega v zasedbi cele družine ne. Bomo si pa privoščili še več morja, gorskih podvigov, izletov v še ne obiskane evropske prestolnice in morda celo poležavanja v viseči mreži doma.
Sicer ideja za potovanje že tli nekje globoko v meni, a tega ognja niti slučajno ne želim razpihati pred koncem poletja. Za to bo dovolj časa jeseni. Sedaj se raje prepuščam radostim poletja, ki tako ali tako obeta več kot dovolj zanimivih doživetij.
Meni so se popotniki, ki več let potujejo zdeli zelo zanimivi, z njimi smo se dobro razumeli. Res pa je, da moraš biti za kaj takšnega poseben.
Kaj zdaj? Neizogibno vprašanje! Menda si ga zastavi vsak popotnik, ko se po daljšem obdobju vrne iz potovanja. Upam, da vama uspe karkoli pač.
Čestitam za srečo! Če potuješ po svetu z dobrimi nameni, se ti dogajajo dobre stvari, tako pač je.
Heh po pravici povedano tudi midva ne moreva verjeti, da je res že konec, predvsem ker sva zdaj padla v globoko črno luknjo dileme “faks sma nardila, kaj pa zdaj?” Srečala sva nekaj popotnikov, ki že leta in leta samo potujejo in sva ugotovila, da to pa vseeno ni za naju. Če bo vse po sreči, ostaneva naslednji dve leti v Sloveniji in bova proti jeseni verjetno organizirala kako manjši potopis – javim.
Je pa res, da sva imela na potovanju neizmerno srečo: nihče naju ni okradel, oropal, nama grozil ali kar koli v tem smislu, nič kar bi imelo vrednost nisva izgubila, na vseh prevozih se ni niti enkrat pokvaril avtobus ali vlak (le džip enkrat, pa še to smo čez 5minut že našli zamenjavo), prav tako nisva nikoli zamudila vlaka ali avtobusa … imela sva tako malo težav, da je bilo že skoraj sumljivo. Prepričana sva, da gre zasluga za to, vsem ki so mislili na naju, pa naj so naju poznali zelo dobro ali pa le bežno. Zato hvala tudi vam, da ste bili v mislih z nama.
Zdravo!
Ne morem verjeti, da je vajina 9 mesečna pustolovščina že za vama. Upam, da se vama je izšlo tako, kot sta si želela, pa vendar drugače, kot sta si predstavljala. Vsakič, ko sem se spomnil na vaju in se odpravil na vajin blog, sta bila drugje. Kako to vzbuja skomine v meni…
*stane smo tudi mi nameravali obiskati, a nas je lanski državni udar odvrnil. Tako, da ta del sveta čaka tudi nas.
Če bosta morda imela kakšno potopisno predavanje odprtega tipa, me prosim obvesti, z veseljem pridem.
Davor
Zdravo!
Midva srčno priporočama osrednjo Azijo – Kirgizistan je nepojmljivo lep, ljudje pa prijazni in tako dostopni. To je definitivno destinacija, kamor se bova midva najprej vrnila, ker sva imela premalo časa za vse gore v tisti okolici, pa Tajikistan in Uzbekistan, ki naj bi bila prav tako osupljiva. Je pa res, da so te destinacije resnično priporočljive le poleti, drugače je sam sneg.
Hvala za vse nasvete, preden sva se odpravila, na poti sva večkrat pomislila na vas!