Tako blizu in preprosto dostopno, pa vendar drugačno od vseh velemest, kar jih poznamo na stari celini. Kljub temu, da smo obiskali toliko metropol širom sveta, iz katerih smo, kar se je dalo hitro, pobegnili, saj nismo ljubitelji velemest, nas je Istambul navdušil. Stari del mesta še najbolj spominja na Iran. V pozitivnem smislu; pisani natrpani bazarji, spokojne in mogočne mošeje, odišavljeni čaji in kebabi na nešteto načinov ter zgovorni domačini, s katerimi je tako prijetno kramljati. Glede na to, da mesto obišče ogromno turistov, je prijeten odnos, ki ga imajo domačini do nas, pravi čudež. To večina sicer počne z namenom, da bi pri njih zapravili kakšno liro, a vendar to počno na nek poseben, šarmanten oziroma prikupen način. Resda nas ustavljajo sredi ceste, nam tiščijo menuje s fotografijami hrane pod nos, nam stiskajo roke, ponujajo parfume, zlato, oblačila, začimbe in še kaj po izjemno ugodnih cenah. Mi pa vse po vrsti odklanjamo, pa kot da jih to sploh ne moti, saj je tik za nami že naslednji turist, kateremu stisnejo roko in mu ponudijo najboljšo kupčijo v Istanbulu. No, razen tistim pred restavracijami, iz katerih tako lepo diši, se težko upremo. Mimogrede, vsi domačini, s katerimi imamo stik, so izključno moški, z niti eno samo žensko še nismo spregovorili.
Kar se tiče turističnih znamenitosti, pa jih je že v starem delu mesta, ki ga obvladujemo peš, dovolj, tako, da nam ni treba daleč. Pravkar smo se vrnili s sprehoda po ulici, ki se imenuje İstiklâl Caddesi. Gre za več kilometrov dolgo ulico, po kateri je promet dovoljen le starodavnemu tramvaju in pešcem. Slednjih bi se naj po ulici sprehodilo tudi do tri milijone na dan! Današnja sobota je bila menda eden izmed takšnih dni, saj takšne množice ljudi na enem mestu nismo videli še resnično nikjer.
Ogledali smo si tudi najznamenitejše zgradbe v Istanbulu in še kaj. A tokrat s seboj nimamo majhnega prenosnika, da bi na internet pretočili fotografije iz fotoaparata, tako da več o tem, ko se vrnemo domov.
Današnji dan se je zame začel na prav poseben način, saj sem že kmalu po šesti uri zjutraj prestopil prag hamama. Hamam je po naše turška savna, le da je to v Turčiji precej več. Hamam, ki sem ga obiskal, je bil zgrajen 1475 leta – pred odkritjem Amerike! Razen spečega receptorja tam ni bilo še nikogar, tako, da sem imel cel hamam le zase. Potem, ko sem se pol ure potil v prostoru velikem kot hiša, je pome prišel temen in kosmat možakar s tesno povezano brisačo okrog pasu in zapovedal: “Masaža!” Sledila je masaža, med katero mi je roke in noge tako zvijal in raztegoval, da sem potreboval pol ure, da sem se sestavil.
Dnevi, ki smo jih namenili Istanbulu, so bili glede na to, kako nas je mesto navdušilo, prekratki, a jutri letimo v Antalyo, od koder se podajamo na sedemdnevni treking. Maša je danes, ko smo se prebijali skozi velemestno gnečo, potarnala, da komaj čaka, da gremo na treking, kjer bomo sami in se bomo lahko v miru pogovarjali in peli. Upam, da ji željo izpolnimo.
Ah, Istanbul je čudovito mesto. Tudi mi smo bili skeptični, preden smo ga obiskali, saj smo mislili, da je precej turistično. A ko smo prišli tja, smo spoznali, da je prebivalcev toliko, da turisti (razen na turističnih točkah) skorajda niso opazni. No, upam, da vama bo všeč.
Lepo potovanje!
Izključno zaradi zelo ugodne ponudbe sem pred kratkim kupila dve letalski karti za Istanbul. Češ, “2, 3 dni bova tam, potem bova pa že nekaj.” Več berem o tem mestu, bolj se mi zdi, da bo prijetno pojahkovati po njem tudi dlje … Namreč tudi sama nisva ljubitelja gneče, velemest, hrupa, tudi nakupovanja ne :-/. Glede na to, da je z vami podobno, pa vas je mesto vseeno navdušilo, bo pa mogoče tudi naju :).