Čas je relativen. Morda je pravilneje, če zapišem, da je dojemanje časa relativno. Pri tem ne citiram Einsteina, temveč nas, oziroma Sabrino in sebe. Dnevi, ki jih preživljamo skupaj kot družina, tako, da smo skupaj vse od jutra, do poznega večera, ko se odpravimo spat, so zelo dolgi. V primerjavi z dnevi, ko sva midva v službi, otroka v šoli in smo skupaj le nekaj popoldanskih ali večernih uric, jih sploh ni mogoče primerjati. Kot da gre za neko popolnoma drugačno časovno enoto. Tukaj, ko razen kopanja v morju, poležavanja, branja, kuhanja, sprehajanja in podobnih aktivnosti, pri katerih bolj ali manj sodelujemo vsi štirje, je videti, kot da čas teče po polžje. Doma je drugače. Sabrina je prej, ko sva nekaj ur brezdelno sedela pod dišečimi borovci, dejala: “Doma imaš zjutraj, ko se zbudiš, polno vrečo. Nato greš v službo. Popoldan, ko prideš domov, je vreča skoraj prazna. Sploh ne veš kdo in kdaj ti jo je izpraznil. Tukaj, na dopustu je vreča ves dan polna!”
Temu ni treba ničesar dodati.
Družinski oddih je nedvomno najboljši možni način preživljanja časa. No, tako se zdi vsaj nam, kar je, kot sem zapisal že večkrat, eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerih tako radi potujemo. Tokratni oddih, če lahko temu tako rečem, je že naše tretje letošnje potovanje, pa še niti na polovici leta nismo. O preživljanju kakovostnega družinskega časa v naslednji polovici leta še ne upam niti razmišljati. Sploh ne sedaj, ko nam je tukaj, na Cresu tako lepo in je naša vreča polna.
Jasmina, pravi imaš, vsi se učimo od nje!
Irena, kje je že Mehika! Zdi se mi tako daleč, da bi jo lahko ponovno obiskali, saj je ena izmed najboljših dežel, kar smo jih obiskali. Veseli nas, da ste nas spremljali, za knjigo pa prosim za še malce potrpljenja, se dela.
Bom poskusili izbrskati kakšno fotografijo Cresa in jo objavil, če jo najdem.
Želimo vam čim več popotniških doživetij.
Čudoviti ste! Pred 6 leti smo se srečali v Mehiki na avtobusu iz Playe del Carmen na letališče. Bili smo dve družini s 4 letnima deklicama in 5 letnim fantkom na povratku domov v Slovenijo, v Koper. Čisto po naključju sem pred kakšnimi 3 leti odkrila to vašo spletno stran in vas preko nje spremljala na vaši enoletni poti okoli sveta. In še vedno pošnjofam kaj se z vami dogaja, kje ste. Tudi nam so potovanja in fotografija prava strast zato je naše življenje usmerjeno v cilj čim več potovati. Vašo knjigo bom z veseljem kupila. Lepo se imejte še naprej in objavite tudi kakšno slikico iz Cresa.
My sister is such a wise woman! 🙂
Uživajte na Cresu, potepuhi, još malo, pa nestalo!