Naslednje jutro sva se zbudila ob prekrasnem ženevskem jezeru ob vznožju pobočja poraslega z vinogradi. Zapeljala sva se do kraja Gruyeres,
ki je dal ime izvrstnemu siru, ki mu pri nas pravimo Grojer. Kot se za kraj, po katerem se imenuje sir spodobi, ima tudi Gruyeres tovarno sira, ki jo je mogoče obiskati in si ogledati, kako se sir pravzaprav naredi. Najboljši del obiska sirarne, zraven pogleda na klet, kjer zori na tisoče kolutov sira,
je bila sama vstopnica. V njej so bili namreč trije kosi različno zorenega sira, ki so bili vsi po vrsti izvrstni.
Tik preden sva se nameravala odpraviti naprej, sva dobila namig, da je v bližini še ena tovarna, kjer si je mogoče ogledati proizvodnjo. In po katerih dobrotah (zraven sira) je Švica še znana? Nestle, Lind, Toblerone… Jasno, čokolada! O čokoladi na tem potovanju res nisva razmišljala (pravzaprav o njej nikoli ne razmišljava, le sladkava se z njo), zato sva bila nad tem, da bova obiskala tovarno čokolade, še posebej navdušena. Gre za pravcato tovarno, kjer proizvajajo čokolado Cailler. Za razliko od vstopnice v tovarno sira je bila vstopnica v tovarno čokolade neužitna, navaden kos papirja. Tudi del tovarne, ki smo si ga ogledali, je bil namenjen le obiskovalcem, tako, da velikih strojev oz. svizcev nismo videli. Potem pa smo prišli do zadnje sobane…
Jasno, pokušina! In to kakšna! Na dolgem pultu so nam ponudili nič manj kot 25 različnih vrst čokolade.
Toliko čokolade še nikoli v življenju nisem pojedel, saj je menda razumljivo, da sem moral poskusiti vsako. Nekatere večkrat.
Sita sira in čokolade sva se odpeljala naprej. Čez čas sva opazila, da se voziva po dolini reke Emme – Emmental. Znova sir. Nič nama ni bilo žal, da so bile tisti dan tamkajšnje sirarne zaprte, saj sva bila še vedno polna švicarskih dobrot. Zapustila sva francosko govoreči del Švice in se znašla v nemškem delu. Na poti sva se ustavila v več manjših krajih,
in pozno popoldne prispela v Luzern.
Tukaj se je popolno motoristično vreme nehalo. Vremenoslovci (katerih prerokb motoristi ne moremo ignorirati) so napovedovali močno večdnevno deževje, ki bi naj zajelo ves osrednji del Evrope, midva pa na motorju, 800 kilometrov do doma. Iskal sem vse mogoče poti do doma: čez München, čez Innsbruck, čez Milano, povsod dež. Odločila sva se, da nima smisla čakati, da se vreme izboljša ter naslednje jutro zajahala motor. Razjahala sva ga doma, štirinajst ur kasneje. Seveda naju je vmes namočilo in sva morala vedriti. A ne glede na več krajših postankov je štirinajsturna vožnja z motorjem velik zalogaj.
Epilog:
To potovanje je bilo nekaj posebnega. Pravzaprav je vsako potovanje v nečem drugačno od drugih in zato nekaj posebnega. A to je bilo posebno predvsem zaradi tega, ker sva se zanj odločila manj kot 12 ur pred odhodom. Pred odhodom, o Švici kot destinaciji, sploh nisva razmišljala, z motorjem sva nameravala obiskati Zahodni Balkan. A sva se nato zaradi ekstremnih vremenskih razmer dogovorila, da tja odpotujeva z avtom, kar pa mi nikakor ni dišalo, tako, da sva na koncu pristala v Švici. Na motorju!
Dobro sva se odločila, saj naju je Švica navdušila. Nikoli nisem pomislil, da je to mogoče. To je res zanimivo; da ne glede na dejstvo, da sem obiskal že več kot 50 dežel, vedno znova podležem predsodkom, ki jih imam o neki deželi. Na srečo se ponavadi izkaže, da so napačni.
Tudi samo potovanje se je dobro izšlo, čeprav sva vsak dan presedela na motorju. Kar naju sploh ni obremenjevalo, saj je bila kulisa (pokrajina, skozi katero sva se vozila), kot najpomembnejša sestavina vsakega Road tripa, pravljična.
Še švicarski del poti:
Prikaži večji zemljevid
Tudi to zaporedje ne bi bilo slabo! Ne vem pa, česa bi se prej zasitil, sira ali čokolade.
Odlično!
Jaz bi le vrstni red zamenjala, najprej čokolada in potem sir. 🙂