Letošnja motoristična pustolovščina, ko sva se s Sabrino zapeljala do Švice, je bila podobna, a vendar drugačna od lanskoletnega motorističnega izleta v Skandinavijo. Kljub temu, da so bili način vožnje, prenočevanje in prehranjevanje tako rekoč enaki, je bila zame letošnja izkušnja povsem drugačna. Tudi trajanje potovanja in različne znamenitosti obiskanih dežel nimajo s tem, da je bilo letošnje potovanje tako drugačno od lanskega, nič opraviti. Poglavitna razlika je bila v družbi, lani sem namreč potoval sam, letos s Sabrino. Lani so mi bili edina družba severni jeleni, s katerimi se nisem najbolje razumel, letos mi je delala družbo oseba, s katero se razumem najbolje.
Bolj kot vse druge okoliščine, s katerimi se soočamo na potovanjih, na naše dojemanje vplivajo ljudje, s katerimi potujemo. Vsa tista neverjetna doživetja in zanimivosti, čudoviti razgledi in čudesa, ter prijetne in neprijetne prigode na potovanjih so, kadar jih doživljaš v samoti, nekaj povsem drugačnega, kot če si jih deliš z nekom, ki ti je blizu. Kadar se s kakšnim od veličastnih prizorov, ki jih ponuja divja in odročna narava, soočiš v samoti, te od tega, kako ta prizor dojemaš, ne ločuje nič. Je le prizor in si le ti. Takrat prizor, ki si mu priča, vpijaš v najčistejši obliki, le z lastnim zaznavanjem, ki ga imaš v tistem trenutku na razpolago. Če ja ta prizor zate nekaj povsem novega, nekaj česar še nisi videl niti na fotografiji, nekaj o čemer še nisi slišal, nekaj o čemer še nimaš mnenja, potem je dojemanje popolno. Popolno v smislu, kako močno se te prizor dotakne, ne v smislu popolnega poznavanja nekih dejstev, zakaj je to tam ali kako je to nastalo. Poznavanje dejstev o naravnih lepotah, znamenitostih ali ljudeh, nima ničesar skupnega z občutki, ki nas prevzemajo, ko jih uzremo oz. spoznamo. A to je že druga zgodba.
Kadar pa potujemo v družbi, je dojemanje dogodkov na potovanjih drugačno. Takrat se nam dogaja, da se bolj kot predajanju lepotam, posvetimo deljenju mnenja o prizoru, ki smo mu pravkar priča. Jasno, zanima nas, kaj si o prizoru mislijo drugi, še raje pa povemo, kaj si o njem mislimo mi. Kadar so zraven še otroci, je to že pravcata zabava. Malo je radosti, ki se lahko kosajo s temi, ko si z ljubljenimi osebami delimo občutke, ki jih doživljamo na potovanjih. A ne le kadar uživamo, bližino ljubljene osebe si na potovanjih želimo tudi, kadar nam je težko.
Kaj je torej bolje, potovati sam in dojemati potovanje v popolni, čisti obliki, ali potovati z bližnjo osebo, in si z njo deliti dobre ter slabe trenutke?
Odgovor na to vprašanje je najbrž popolnoma subjektiven. Zase nikakor ne bi mogel trditi, da raje potujem sam ali v družbi, saj si želim tako družbe, kot samote. In kadar mi uspe to dvoje uskladiti v pravi meri, je potovanje popolno.
A kljub prednostim, ki jih samota prinaša, je popotnikov, ki potujejo sami, precej manj kot tistih, ki potujejo v družbi. Menda smo ljudje res družabna bitja. Res pa je, da kadar potujemo v družbi, to ne pomeni nujno, da potujemo z bližnjo osebo. O tem raje prihodnjič…