Ko sva prestopila albansko-črnogorsko mejo, in nama je črnogorski policist zaželel: »Sretan put!«, sva se počutila, kot da sva v znanem okolju. Čeprav v Črni gori skupaj še nisva bila. A vse se nama je zdelo tako domače, bolj kot v katerikoli drugi državi, ki sva jo obiskala na tem potovanju. Jugoslavija je v nas očitno pustila trajnejše sledi, kot si mislimo.
Črna gora kljub temu, da je manjša celo od Slovenije, ponuja izjemne naravne lepote. Od petih narodnih parkov, sva se odločila, da obiščeva tri. Najprej sva se zapeljala do Skadrskega jezera in obiskala ne le jezero, temveč tudi okoliške gore, vse do tja, od koder pravijo, da je najlepši razgled v Črni gori.
Nato sva si privoščila kosilo v bivši prestolnici in se zapeljala proti morju. Ker naju niso pustili na polotok-hotel Sveti Štefan,
sva odšla v Budvo in se sprehodila po enem najlepših starih mest na Jadranu. A na morju nama je bilo prevroče in sva se vrnila v hribe po izjemno atraktivni cesti od Kotorja do Njegošev.
Tam sva obiskala naslednji narodni park, Lovčen in si privoščila domači pršut in sir, nato pa sva se lotila iskanja prenočišča. Tega sva komaj našla in to nekaj kilometrov severno od Podgorice. Tako, kot prestolnicam vseh drugih držav, ki sva jih na tej poti obiskala, sva se izognila tudi tej.
Ko sva se začela voziti naslednje jutro, se nama niti sanjalo ni, da bova ves dan obkrožena s toliko naravnimi lepotami. Najprej sva se celi dve uri vozila vzdolž kanjona reke Morače,
ki jo je nato zamenjala opevana Tara.
Cesta je speljana ob tej čudoviti reki vse do gromozanskega mostu, celih 172 metrov nad reko.
Tam sva zavila proč od reke in se zapeljala do Žabljaka, baje najvišje ležečega kraja na Balkanu. Tako sva se znašla v gorskem svetu Durmitorja in si tam privoščila pravo domačo pojedino.
Lepot (in dobrot) za ta dan kar ni hotelo biti konec. Pred nama je bil gorski svet, in to tako čudovit, da mu je težko najti primerjavo. Zapeljala sva se namreč po 42 kilometrski cesti od Žabljaka čez Trso do Plužin. Kot se je kasneje izkazalo, sva bila menda edina, ki sva sem prišla po naključju, pot je namreč precej znana. Kakorkoli, znašla sva se na ozki asfaltni cesti, ki naju je zavoj za zavojem vodila čez gore. Pokrajina je tako čudovita, da je to z besedami nemogoče opisati. Kar nisem se mogel naužiti lepot in sem kar ustavljal, da sva lahko srkala vase ta čudoviti svet.
Ko sva se spustila v dolino in sva mislila, da so naravne lepote končno za nama, sva se znašla v tretjem kanjonu. Kanjonu reke Pive. Sledila je še ena čudovita vožnja po slikoviti cesti vzdolž reke, vklesana v skale skozi tunele in čez mostove.
Vse do Bosne in Hercegovine.
Zadnji večer štirinajstdnevnega potovanja sva se ustavila v prvi prestolnici na poti, v Sarajevu. Tam sva si privoščila veliko dobre hrane, sprehod po Baščaršiji in počitek pred vožnjo domov, ki naju je čakala naslednji dan.