S kolesom po severni Dalmaciji in Kvarnerju

Letošnji oddih na jadranski obali smo preživeli tako, da sem prvi del dopusta kolesaril sam po otokih, drugi del pa smo preživeli skupaj v čudovitem avtokampu pod borovci. O družinskem oddihu na morju ni veliko za povedati; kopanje v morju, poležavanje pod borovci s knjigo v roki, večerno sprehajanje, uživanje v sladoledih, skratka oddih. Oddih od vsega, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Precej več je za povedati o petdnevni kolesarski eskapadi.

Za cilj kolesarjenja sem izbral otoke severne Dalmacije in Kvarnerja: Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj. Stopil sem tudi na Krk, a le toliko, da sem menjal trajekt. Kolesariti sem začel v kraju Gračac, ker me je tam odložil nočni vlak Zagreb – Split, od koder je bilo dobrih 70 kilometrov do morja. Nato sem se s trajektom zapeljal na Pašman in prvi dan zaključil na severnem delu otoka Ugljan. Od tam je bilo treba s trajektom v Zadar in z ladjico na Dugi otok. Obiskal sem narodni park Telaščica in odkolesaril do skrajne severne točke Dugega otoka. Naslednje jutro sem se ponovno vrnil v Zadar in zavrtel pedala proti Pagu. Tudi tukaj sem zaključil dan na severnem delu otoka, v Lunu. Naslednji dan sem predvidel le kratko kolesarjenje in počitek na Rabu, kjer ni veliko cest, ki bi jih bilo vredno prekolesariti. Kako sem se motil! V turističnem uradu so mi v roke porinili brezplačni kolesarski zemljevid Paga, na katerem je zapisano, da ima otok 150 kilometrov kolesarskih poti! Ni mi preostalo drugega, kot, da sem se lotil dela. Zvečer sem Hrvatom pomagal navijati proti Mehičanom, a ni pomagalo. Peti dan sem moral biti že ob 5:45 na trajektu za Krk, da sem lahko pravočasno ujel trajekt za Cres. Na Cresu se je začelo garanje; veter v prsi in klanec za klancem. Že ko sem iz Paga in Raba opazoval gorata in neskončno dolga otoka Cres in Lošinj, sta se mi zdela velik kolesarski zalogaj. Izkazalo se je, da upravičeno. Ta dan sem za pot potreboval 11 ur in s petdnevnim kolesarjenjem ter po 500 pregonjenih kilometrih zaključil na Lošinju, kjer sem se dobil z mojimi dekleti.

Potovanje med otoki s kolesom je sila preprosto. Prevozi s trajekti in ladjicami med otoki ter med otoki in celino so v juniju tako pogosti, da se je mogoče z dobrim načrtom brez težav prevažati sem in tja. Res pa je, da so ure odhodov v večini primerov zgodnje, zaradi česar je bilo treba vstajati ob peti uri zjutraj. S čemer pravzaprav ni nič narobe, saj je kolesarjenje v svežem jutru neprimerno bolj zabavno kot v vročini in sopari popoldneva.

Kar se tiče hrane in spanja (dve najpomembnejši zadevi takoj za kolesarjenjem), sem imel vse s seboj. Šotor, spalko, kuhalnik, hrano in drugo, kar sodi zraven. Kar veliko glede na razpoložljiv prostor na kolesu in dodatno moč, ki je potrebna za premikanje tako otovorjenega kolesa. A spanje v šotoru in kuhanje večerje sta zame nepogrešljiv del tovrstnega potovanja. Če bi moral spati v hotelih in jesti v restavracijah, bi to potovanje izgubilo svoj čar.

Pritiskanje na pedala se mi ni zdelo zahtevno. Ceste so v odličnem stanju. Resda so speljane tudi čez hribe, a razen na Cresu, klanci niso prezahtevni. Treba se le je pravočasno oskrbeti z vodo in hrano, saj so nekateri otoki redko poseljeni. Edino, kar je bilo med kolesarjenjem težko prenašati, je vročina. Večino časa na kolesu pihlja veter, ki prijetno hladi, a na kakšnem klancu, ko se hitrost zniža ali kje v zavetrju, ko pritisne poletno sonce, zna biti strašno vroče. A na srečo sem občutek, da sem se znašel v vroči peči, doživel le dva-trikrat. To, da se mi kolesarjenje ni zdelo zahtevno, ne pomeni, da v petih dneh nisem bil utrujen. Seveda sem bil po več kot osmih urah kolesarjenja dan za dnem vsak dan utrujen. (Utrujen, ne naveličan!) A to je del vsakega resnega kolesarjenja. Sploh pa je to še najnižja cena, ki jo je za takšno doživetje treba plačati. Kot velja za vsako potovanje, tudi kolesarjenje brez pravšnje mere izzivov ne bi bilo pustolovščina.

Še okvirna pot, ki sem jo prekolesaril. Podrobneje na Google maps.