Že nekaj časa si želim, da bi lahko zapisal, da so se stvari končno umirile. Poletne počitnice in z njimi počitnikovanje ob morju so za nami. Tudi prenatrpan junij je že daleč za nami. Kaj šele prvomajski prazniki in zimske počitnice. Da novoletnih počitnic niti ne omenjam. Te smo preživeli v Indiji. Prav neverjetno se mi zdi, da smo bili pred sedmimi meseci še v Indiji! To se mi zdi tako zelo, zelo daleč, da moram, ko se želim spomniti na podrobnosti s potovanja po Indiji, seči globoko v spomin. A tako pač je; spomin se polni sproti in novejši dogodki izpodrivajo starejše. Oziroma jih, glede na to, koliko nas je nek dogodek iz preteklosti zaznamoval, pomikajo v nek trajnejši pomnilnik. Ob tem se mi zdi zelo pomembno, da si potem, ko smo doživeli nekaj izjemnega, kar si želimo dobro vtisniti v spomin, vzamemo dovolj časa, da doživeto predelamo. V trenutkih, ko neko potovanje, izlet ali pustolovščino doživljamo, srkamo vase tisto kar vidimo, slišimo, čutimo, okusimo in vonjamo. A za to, da si izbrana doživetja shranimo v trajni spomin, jih je treba potem, ko z doživljanjem zaključimo, predelati. Mi to počnemo tako, da se o tem, kar smo doživeli, pogovarjamo, si skupaj ogledamo fotografije, da zanimivosti, ki smo jih doživeli, delimo z drugimi itd. Sicer pa to tako ali tako velja bolj ali manj za vse, kar se nam dogaja v življenju in si želimo zapomniti, potovanja niso nobena izjema.
Težave se pojavijo, ko si za predelavo in prenos v trajni spomin ne vzamemo časa. Bodisi zaradi tega, ker je vsega, kar se nam dogaja, preveč in si dogodki, ki jih ne moremo ali ne želimo zamuditi, sledijo drug za drugim, bodisi zaradi tega, ker, ko se vrnemo iz potovanja, prehitro preklopimo na domačo rutino. Še huje je, če že med enim izletom razmišljamo o tem, kako se bomo imeli na naslednjem. V vsakem primeru je škoda pustiti lepe spomine zvodeneti.
Če na spomina vredne dogodke, ki jih doživljamo, gledamo kot točke na premici, potem lahko rečemo, da niso porazdeljene v takšnih razdaljah, kot bi si želeli. Enkrat, ko se nam dovolj dolgo časa ne zgodi nič zanimivega, začutimo Wanderlust (recimo temu domotožje po neznanih krajih, ker tako lepo zveni), ko pogrešamo, da se nam nekaj dogaja. Drugič pa se nam toliko vsega dogaja, da komaj čakamo, da bi se vse skupaj umirilo. A železo se kuje, dokler je vroče in priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Zato pač izrabimo vsak s soncem dovolj bogat vikend, da kam skočimo. Še dobro, da ima delovni teden več dni, kot vikend, da nam med tednom ostane dovolj časa za predelavo vtisov minulega vikenda in za načrtovanje naslednjega vikenda. Tako (po tihem) nam celo ustreza, da je to poletje takšno vreme, kot je, saj bi nam drugače časa za predelavo doživetega, zmanjkalo.
Potujemo preveč?
V odgovor ponujam komentar bralca teh strani, Miloša:
»Star sem 72 let in še vedno prevozim po svetu 13000 km letno. Ko bom ležal v postelji in se ne bom mogel več potovati, bom živel še vedno; v spominih.«