Razmišljamo, tuhtamo in debatiramo. O tem, kam, kdo, kako in kdaj bomo letos potovali. In to čisto zares, tako, da se mi že kravžljajo možgani. Odkar smo se vrnili z zadnjega potovanja je minilo že skoraj tri mesece. Zraven tega je prišlo novo leto in z njim novi dnevi dopusta. Skrajni čas je že, da se končno odločimo o naslednjem potovanju.
Seveda že dolgo o tem ne odločava le dva, ampak štirje. Ti časi so za nas že zdavnaj minili, ko sva destinacije izbirala le midva, ker so bili otroci še premajhni in sva jih lahko odpeljala kamorkoli, ne da bi se pritoževali. Še dobro, da sva pravočasno izkoristila njuno poslušnost in prilagodljivost ter deklici odvlekla po svetu dovolj zgodaj. Danes ne le, da oni izbirajo popotniške destinacije, izborili so si celo pravico, da na družinsko potovanje sploh ne gredo. Sara v lanskem letu ni hotela na niti eno od dveh “večjih” potovanj in je raje ostala doma oziroma pri babici in dediju. Jasno, saj ima punca pri petnajstih letih povsem drugačne cilje v glavi, kot njuna starša in mlajša sestrica. Zato jo razumem in pri tem podpiram, čeprav jo na potovanjih zelo pogrešam. Zato pa imamo Mašo, ki je vedno za stvar; taborjenje na Šmartnem, planinski izlet na Boč, peš po Vintgarju, letovanje v Poreču, potovanje v Indijo ali treking po Cipru, vedno je navdušena nad tem, da se nekam odpravi. Najraje z nami, če ne, pa s kom drugim. No, tukaj pa imamo eno, ne tako majčkeno težavo; na motorju nimam stranske prikolice! Jaz se vedno bolj navdušujem nad motorističnimi potovanji, a na motorju je prostora le za dva. Žal. Tako mora Maša, ki bi rada šla na z nama, ostati doma. Pravzaprav ne ostane doma, ampak gre na letovanje v Punat ali Poreč, skratka nekam, kjer uživa s sovrstniki.
A ker se s Sabrino (ona bolj, kot jaz) zavedava, da bo kmalu prišel čas, ko tudi Maša ne bo želela z nama, je treba zdaj načrtovati skupna potovanja, za potovanja brez otrok bo (baje) še čas. Tako smo v lanskem letu izvrstno kombinirali in se skupaj odpravili na Ciper in v Mehiko ter na morje in na več kratkih izletov, na katerih se nam je pridružila še Sara. Brez otrok pa sva si privoščila dve (sicer malce kratki) motoristični turi.
Pomembna sprememba, ki jo na področju potovanj načrtujemo za letos, je ta, da več ne spremljam in ne iščem najcenejših letalskih vozovnic, na osnovi katerih bi nato izbrali destinacijo za potovanje. To smo naredili dovoljkrat, da smo spoznali, da smo zaradi prihranka na račun poceni vozovnic, preveč izgubili na doživetjih. Da se razumemo: zaradi tega, ker smo prisluhnili denarnici, namesto srcu, danes nimamo nič več denarja, imamo pa zagotovo manj izkušenj in spominov, katerih sanjske destinacije ponujajo neprimerno več, kot najcenejše.
Zraven tega je vedno manj takšnih destinacij, ki bi nas pritegnile in bi jih hkrati imeli možnost obiskati na pravi način, takšen, ki nam je pisan na kožo. Skratka, dejavnikov, ki jih moramo pri načrtovanju potovanj upoštevati, je vedno več. Zato nam dogovora o tem kam, kdo, kako in kdaj, bomo v letošnjem letu potovali, še ni uspelo doseči. Morda pa vendarle najdemo načrt za potovanje, s katerim bomo nasitili volka, osrečili kozo in zadovoljili kozlička.