Pred enim mesecem sem najavil, da sta pred nami dva najbolj nora meseca v letu. Prvega bomo kmalu zaključili. Kje drugje, kot na morju. Glede na gnečo, ki smo ji te dni priča ob jadranskem morju, je videti, da nismo edini, ki smo se odločili za letovanje ob morju. Slovenci smo menda res fenomen, saj nas na dan državnosti največ državljanov zapusti domovino.
A o tem, kako letujemo na hrvaškem morju, nimam namena pisati. Pred nami je namreč drugi najbolj nori mesec v tem letu in skrajni čas je, da obelodanimo, kako ga nameravamo prežiteveti.
Letošnjo popotniško sezono smo začeli vsi štirje skupaj, ko smo se odpravili na Malto. Naslednje potovanje je bilo moje solo kolesarjenje po dalmatinskih otokih. Pravkar dopustujemo v troje, Sara je namreč ostala doma in uživa sadove trdega dela gimnazijke. Sedaj je na vrsti potovanje v dvoje, Sabrina in jaz. A tokrat gre za nekaj tako posebnega in nenavadnega, da sploh ne vem, kako bi to napisal. Res smo se lotili že marsikaterega nenavadnega popotniškega podviga v naših popotniških letih, a to ne pomeni, da smo videli in doživeli že vse. Kje pa, daleč od tega. Zato se sedaj, ko sta Maša in Sara že tako veliki, da ju je vedno težje prepričati v nekaj, za kar bi marsikdo dejal, da je nerazumno, pač tega lotiva sama.
Seveda z motorjem, kot to počneva že vrsto let (in sva počela, preden so se nama “zgodili” otroci). A ker je pri popotniškem apetitu tako, da ga je vedno težje potešiti, se letos lotevava precej nekonvencionalne oz. drzne motoristične pustolovščine.
Ah, že ko to pišem, sem tako razburjen, da v tem trenutku več kot Royal Enfield in Kašmir ne morem napisati! Tako je, z motorjem se podajava v “deželo visokih prelazov” Ladakh.