Kar dva meseca je že minilo od tistega lepega poletnega dne, ko sva pristala v Delhiju. Sicer sem o najini zadnji poti v Kašmir in Indijo že precej napisal, a se mi zdi, da imam še ogromno za povedati. Na primer, najpoglavitnejše sestavine, ki naša potovanja začinijo z lepimi spomini, še sploh nisem omenil. To je seveda hrana. Indijska hrana. S Sabrino jo obožujeva. Vsak dan sva jedla vsaj trikrat in to dan za dnem in se je nisva naveličala. Od prvega obiska v Indiji, ko sem v hrani užival le jaz, saj je bila v večini primerov preveč pikantna, smo se marsikaj naučili. Tokrat sva v treh tednih le enkrat presekala in si privoščila »zahodnjaški« obrok, pico. Drugače pa curry, momo, roti, dal, parata, thali in tako naprej. Zraven tega sva tokrat imela srečo tudi z mangom. Srečo zato, ker sezona manga traja le nekaj mesecev in tokrat sva jo ujela. Toliko manga, kot sva pojedla tokrat, ko sva vsaj dan za zajtrk zmazala tudi po kilogram teh slastnih sadežev, nisva pojedla v celem življenju.
Dobre sestavine so to, kar naredi indijsko kuhinjo tako slastno:
Slastna juha Thenthuk, ki naju je grela v hladnih jutrih in večerih na višinah Ladakha:
Bombastičen kruhek, puri, ki se jé za zajtrk:
Skromna, a na 4000 metrih nad morjem, slastna večerja iz leče, krompirja in riža:
Thali, krožnik dobrot:
Masala dosa, južnoindijska klasika:
In seveda specialitete, kot so chicken butter masala, methi malai muttar, goshtaba, dum aloo, brinjal masala:
Jedla sva povsod. Na ulici, v hotelih, v gostilnah ob cesti in restavracijah. Enkrat sva si privoščila tudi kosilo v ekskluzivnem hotelu, kjer je bil meni sestavljen iz več kot 50 jedi!
O indijski hrani in o tem, kako jo obožujem, bi lahko sanjal, pisal in govoril do onemoglosti. A žal pri nas ni dovolj ljubiteljev tovrstne hrane, zato raje ne bom. Pa dober tek!