Kljub temu, da sem zadnjič zapisal, da z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti, moram tokrat presekati in objaviti nekaj drugega. Nekaj, kar se nam je dogajalo v teh čudovitih avgustovskih dneh.
Za Dolomite smo najbrž slišali že vsi, saj so del Alp, kamor sodi tudi slovensko visokogorje. A Dolomiti so precej drugačni. Celo tako, da jih je Unesco dodal na seznam svetovne dediščine. Tudi zame so Dolomiti, odkar sem jih pred dobrimi desetimi leti obiskal prvič, nekaj posebnega. Tokrat sem jih obiskal menda že dvanajstič. Tam sem že smučal, hodil in plezal po gorah ter z motorjem preizkušal zavoje na visokih gorskih prelazih. Vse zaradi razgledov, ki so edinstveni na svetu.
Pešpot okrog petih stebrov, Cinque Torri.
Na prelazu Duran.
Panorama z veličastnim Monte Pelmom v ospredju.
Po železni poti na Tofano di Mezzo.
Razgled z višav na Cortino d’ampezzo
Plaža tri tisoč metrov nad morjem.
Turkizno srce.
Razgledov, ki človeka ponesejo v takšno stanje duha, kot znajo to Dolomiti, ni veliko. Vsaj v naši bližini ne. Izplača se, poskusite.