Zima se niti še ni začela, mi pa že razmišljamo o destinacijah, ki bi jih obiskali naslednje leto. Najbrž nismo edini, to najbrž počne vsak »resni« popotnik. Saj ni treba že toliko vnaprej načrtovati podrobnosti potovanja, je pa fino, če vsaj približno vemo, kam bi se želeli odpraviti na naslednje potovanje. A ker je popotniških želja oz. destinacij, ki bi jih želeli obiskati, preveč oz. se ne moremo odločiti, katero bi obiskali najprej, so nam v pomoč ideje, nasveti in mnenja drugih. Bodisi prijateljev, popotnikov, blogov, vodnikov in kaj vem koga še. Seveda je treba ta mnenja jemati v okvirju svojih zmožnosti, to nam je najbrž že vsem jasno. Na primer, jaz bi si želel preživeti vsaj en zimski mesec v Aziji v družbi mojih treh deklet. Vem tudi kje, v Myanmaru. Našlo bi se tudi dovolj dopusta in denarja za takšno potovanje. Imamo torej voljo, čas in denar. Kaj nas zadržuje? Prioritete, jasno! Dokler sva o tem, katere so naše (družinske) prioritete, odločala le starša, ni bilo nobenih težav. Odločila sva se, kam in kdaj bomo potovali in smo šli. Danes, ko imamo doma dve najstnici, odločanje o potovanjih niti približno ne poteka na ta način, saj imata Maša in Sara povsem drugačne prioritete od naju. Zato mi še tako močna želja, da bi potoval in namigi o tem, kako čudovita je Burma, ne pomagajo. Prišli smo celo tako daleč, da bomo zimo, ki je pred vrati, prezimili v Evropi. Da ne bomo odpotovali nekam na toplo (v resnici temu nekako ne verjamem). Ta huda reč se nam je v zadnjih desetih letih pripetila le enkrat. Le v zimi 2010/11 smo ostali doma. Menda zaradi tega, ker po enoletnem potovanju nismo natančno vedeli kaj in kako. Prezimovali smo v Mehiki, Vietnamu, Argentini, Indiji, Laosu in še marsikje. Seveda so potovanja trajala le kakšen mesec, ne celo zimo. A to je več kot dovolj, da zimski čas dojemamo popolnoma drugače.
S potovanji seveda ne nameravamo prenehati. Bomo pač potovali na drugačne načine in v drugih terminih. Tako, kot že počnemo zadnje leto. Vsaj v tem prehodnem obdobju, ko otrok ne moremo vzeti s seboj na daljše potovanje, prav tako pa jih ne moremo pustiti doma za več tednov. To, da je treba potovati, dokler so otroci še majhni, sem že omenil? Ja, saj vem, že tisočkrat…
Pravzaprav sem hotel danes napisati nekaj idej o tem, katere so zanimive destinacije v prihajajoči zimi in letu 2016. A sem zašel s smeri, ko sem se spomnil na kruto resnico, da je, ne glede na to, kako močno si nekaj želimo, treba znati zdržati v okvirjih svojih zmožnosti. A pozor, ne dovolimo, da se nam to dogaja prepogosto, predvsem kadar se omejujemo zaradi drugih, četudi so to naši otroci. A to je že druga tema, zato bom na tem mestu raje prenehal, da ne zaidem še v drugo.