Potovati po domači in bližnjih deželah, kjer je tako, kot doma in nas ne udari kulturni šok, je za marsikaterega popotnika nepredstavljivo. Ko človek enkrat izkusi eksotiko Azije ali Južne Amerike, ga lahko kulturi šok tako zasvoji, da se mu zdijo lagodna potovanja po bližnjih krajih neprivlačna. Čisto zares. Sem izkusil na svoji koži. Verjamem, da je to nekomu, ki še ni doživel Bangkoka, Goe, Mehike, Katmanduja, Copacabane in podobnih eksotičnih destinacij, nepredstavljivo, ampak drži. Eksotika je droga, katere se je težko odvaditi. Prav neverjetno je, kako lahko nekoga, ki živi v urejenem in varnem okolju Slovenije, pritegnejo hrup, smrad, umazanija in nevarnosti, ki jih daljne eksotične dežele ponujajo v izobilju. Ampak, ko v neznosni gneči, vročini, hrupu in vonjavah Mumbaja, sedeš na plastični stol pred ulično stojnico na rdeče popljuvanem pločniku in zagrizeš v vročo samoso (ocvrto v lanskem olju), je to tako fantastičen občutek, da ga je nemogoče opisati. Nobeno domače kosilo v še tako urejeni hiši in prijetnem domačem vzdušju, se ne more s tem primerjati. Še danes se spomnim zapisa neke popotnice, ki sem ga prebral, ko smo se pripravljali na enoletno potovanje: »Potovati je bolje, kot delati, tudi ko se, kot popotnik sredi noči znajdeš na zapuščeni železniški postaji sredi ničesar v Indiji!« Če se s tem strinjate, ste najbrž popotnik. Ali pa je čas, da zagrizete v samoso v Mumbaju in to postanete.
Vsekakor je to, da je popotnik pripravljen zamenjati brezskrbno lagodje doma, za težaško potovanje po eksotični deželi, svojevrsten fenomen. Zaradi česar je pojasnjevanje vzrokov in upravičevanje popotništva tistim, ki tega sami še niso poskusili ali doživeli, Sizifovo delo.
Ne bi mogel reči, da je popotništvo način življenja. Saj večina popotnikov več dni v letu ždi doma in hodi v službo, kot pa potuje. Res je, da je za tiste najbolj trdožive popotnike ta čas, ko hodijo v službo in so doma, le oddih med dvema potovanjema. Tudi mi smo imeli takšno obdobje. Vsekakor pa bi rekel, da je popotništvo najboljši način za spoznavanje sveta, ljudi (tako tujcev, kot bližnjih) in samega sebe. Kar ne velja za vsakogar. Nekateri za lasten napredek in razvoj potrebujejo brezskrbno lagodje, rutino, stabilnost in varnost, ki jih zagotavlja domače okolje, drugi pa prav obratno, potrebujejo negotovost in izziv, ki ju je na potovanjih po eksotičnih deželah mogoče najti v izobilju.
Potovanja v eksotične dežele so droga. A, dokler jih sami ne poskusimo, tistih, ki so s potovanji zasvojeni, ne razumemo. Enako velja, če potovanja sami poskusimo, a nam niso všeč. Ko smo bili na enoletnem potovanju in je k nam na Šrilanko na obisk prišla moja mama in z nami ostala nekaj tednov, ji tudi ob odhodu domov ni bilo jasno, kaj mi v tistem svetu vidimo zanimivega, da tako radi potujemo. Zatorej tudi pri potovanjih velja, da tiste, ki se jim predajajo, razumemo šele takrat, ko samoso sami poskusimo in v njej resnično uživamo.
Čudovit komentar, Petra. Prava samosa je eksotika sama po sebi in je odlična v Ljubljani, Villachu in tudi v Indiji! 🙂
Do te sobote sploh nisem vedela, kaj je samosa, ko sem prvic zagrizla vanjo. A zal v restavraciji v Ljubljani. 😉 No, smo pa prej naredili krajse popotovanje do Villacha. O kaksni eksotiki seveda ni bilo duha, bilo je pa bozicno in lustno. 🙂