Tako kot pri vsaki odvisnosti, tudi pri pomanjkanju potovanj nastopi kriza. Pride obdobje, ko čas, zvezde, vetrovi ali čarovniške prerokbe niso naklonjeni temu, da bi potovali. Takrat nam ne preostane drugega, kot da ostanemo doma oz., ne potujemo. Na silo seveda ne gre. Pravzaprav bi šlo, a ne bi imelo prav nobenega smisla. Zato je treba počakati, da čas medveda mine in da nastopi bik.
A tudi ta čas je mogoče dobro izrabiti. Na primer, z obujanjem spominov. Tako, da sedemo na kavč, vzamemo v roke album fotografij in ga skupaj prelistamo. Fotografij iz potovanj imamo seveda na tisoče. So lepo urejene, sortirane in zbrane tako v elektronskem, kot papirnatem formatu, a jih je kljub temu veliko. A kaj, ko to počnemo zelo redko. Mislim, da bomo danes skupaj sedli na kavč in obujali spomine.
Na prijazno gospo, ki nam je spekla najboljše tortilje.
Na to, kako smo na trgu v San Cristóbal de las Casas previjali Mašo.
Na rigajoče Indijance v Čamuli.
In kako smo si popolnoma sami, brez spremstva upali obiskati samotne piramide v džungli oddaljeni stotine kilometrov od mesta.
Kako smo se potikali po odročnih krajih.
In kako smo tehtali kokose na rajskih plažah.
Vse to in več smo doživeli pred natanko desetimi leti v Mehiki.
Morda pa je deset let tista mera, ko je treba vzeti v roke fotografijo, da se ponovno spomniš nekega dogodka. Ali pa ne. Vsaj pri meni je tako, da si znam dogodke iz preteklih potovanj še vedno priklicati v spomin brez pomoči fotografij. A vseeno bomo danes to naredili skupaj. Sedli na kavč in prelistali album s fotografijami iz Mehike.
Bik je že na poti! 😉
Spominov nam zagotovo ne bo zmanjkalo, če bomo le pridno kopičili nove.
Tale prvi odstavek… Nekaj dni nazaj sem nekaj zelo podobnega napisala na svojem blogu o moji sestri. 🙂
Naj vas bik čim prej obišče, do takrat pa obujajte spomine! Zmanjkalo vam jih ne bo. 🙂