Na daljših potovanjih po eksotičnih deželah je nemogoče biti pripravljen na vse, kar se ti utegne pripetiti. Nemogoče se je pripraviti vnaprej in nemogoče je biti pripravljen tam. Bolj kot je okolje, kamor se podajamo, drugačno od domačega in težje kot so tamkajšnje razmere, večja je verjetnost, da se nam pripeti kaj nepričakovanega. Seveda ne gre nujno za slabe stvari, tudi dobre in lepe dogodivščine so lahko nepričakovane, pravzaprav zaželene. Je dogodivščina, ki je vnaprej do potankosti načrtovana in se odvija natanko po načrtu sploh dogodivščina? Ne bi rekel. To sem že omenil, a še danes o tem razmišljam in se o tem pogovarjam. Načrtovanje in priprave na potovanja so pač nekaj, o čemer se ljudje, preden odpotujemo v neznano, radi pogovarjamo z nekom, ki je tam že bil. Seveda bi bili vsi radi pripravljeni na to, kar nas na neznanem terenu v daljni deželi utegne pričakati. A negotovosti in možnih situacij, ki nas na potovanjih čakajo in bi nam utegnile popestriti ali prekrižati pot, je preprosto preveč. Z njimi se v resnici soočimo šele tam, tako da nam še tako skrbno načrtovanje ni v veliko pomoč. Seveda pride prav, če imamo s seboj zdravila, rezervne dela ali če obvladamo prvo pomoč, a nekje je treba potegniti črto in pustiti prostor za nepredvidljive situacije.
Afriko sem skrbno načrtoval, a sem se vsak dan znašel v več nepričakovanih, kot pričakovanih situacijah. Na primer, preden sem se odpravil v Afriko, me nihče ni opozoril na živali. Ne mislim na slone, žirafe, zebre in druge divje afriške živali, teh sem se seveda veselil, ko sem jih srečal. V mislih imam domače živali, ki vladajo tamkajšnjim cestam. Osli, koze, krave, ki se sprehajajo po cestah, kot da so tam doma, so me dnevno ogrožale. Bolj sproščeno sem lahko vozil le v redkih deželah, kjer so bile te živali, ko so se pasle ob cesti, privezane.
Se je povprečnemu slovenskemu pešcu mogoče vnaprej pripraviti na prečkanje ceste v Hanoju? Ni. Tako kot se povprečni slovenski motorist ne more pripraviti na razmere, ki ga čakajo v Afriki. Edino oz. ključno pravilo na cestah izven »urejenega sveta« je, izogniti se vsem oviram na cesti. Izogniti se luknjam, blatu, prepadom, norim voznikom, obcestnim roparjem in tudi policijskim kontrolam, zahteva nenehno pozornost. V Ugandi sem se med prehitevanjem kombija, natrpanega s potniki za las izognil bruhanju. Ne lastnemu, tujemu! Ravno sem bil vštric s kombijem, ko je skozi okno pokukala glava ženske, ki je v curku praznila vsebino želodca. Če bi bil par sekund počasnejši… Na račun višje hitrosti sem se izognil tudi policijski kontroli. Na odprti cesti sem ga šibal čez 100, ko je na cestišče stopil policist z iztegnjenim loparjem. Prepozno, da bi lahko hitro in varno ustavil. Opazil sem le, da sta bila z njim še dva policista, ki sta sedela v vozilu z mitraljezom na strehi. V takšnih situacijah odločajo delčki sekunde in jaz sem se takrat odločil, da se ne ustavim. Privil sem gas in oddirjal naprej. Še dolgo sem gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bodo pridirjali za menoj, a jih ni bilo. To sem si upal v Ugandi, v Sudanu in Egiptu na kaj takšnega nisem niti pomislil. Za vožnjo skozi gladke puščavske asfaltne ceste namreč ni bila potrebna zbranost, tam so bile grožnje na povsem drugem nivoju.
Kar se same vožnje tiče, je bil en največjih izzivov, s katerim sem se v Afriki soočil, prebijanje skoz jutranjo prometno konico v Nairobiju. Pravijo, da je Nairobi morning rush hour največji prometni zamašek v Afriki. Jasno, da sem ga moral doživeti.
S to objavo za nekaj mesecev zaključujem pisanje o Afriki. Odpravljamo se na ¾ družinsko potovanje. Končno!