Pravkar sem pomislil na to, da že tretjič v novo leto stopamo v Indiji. Razen v Sloveniji, nikjer nismo tolikokrat silvestrovali, kot prav v Indiji. Če ima prehod iz starega v novo leto v Indiji kakršen koli poseben pomen, ga še nismo uspeli razvozlati. Vem le to, da se v Indijo še nikoli nismo odpravili z namenom, da bi tukaj silvestovali. Čeprav to, da smo ponovno tukaj, najbrž nekaj pomeni.
Novoletne počitnice v državi Tamil Nadu, kjer se nahajamo, so končane. Skupaj z norišnico, povezano s silvestrovanjem in dejstvom, da smo zapustili velika mesta, se nam sedaj zdi, da nismo več v Indiji. Takšne spokojnosti, kot jo v tem trenutku doživljamo v tej majhni obmorski vasici, v Indiji še nismo bili deležni. Res pa je, da k občutku, da nismo v Indiji, veliko prispeva tudi dejstvo, da je ta kraj neke vrste zatočišče “belih” popotnikov. Ne bom ponovno zapisal, da je to preveč “turistično” za naš okus, saj nam nekajdnevni počitek od hektične Indije prav prija. Razen hrane, ki je (tukaj) zahodnjaškemu okusu prirejena do te mere, da nam ne ustreza. Ni niti indijska, niti evropska, niti kitajska, je nekje vmes. Če se temu reče fusion, naj v njej uživajo tisti, ki jim je to všeč. Za nas je na srečo dovolj pristnih indijskih lokalov, kjer se dobi avtentična južnoindijska hrana. Tistih pravih, kjer je hrana postrežena na bananinih listih, edini pribor, ki se pri tem uporablja, pa so prsti desne roke. V tem sicer še nismo utečeni, a redno vadimo, saj smo v Mammala Bhavanu, kjer na najpreprostejši način strežejo najokusnejše dose, dvakrat dnevno.
Uspelo nam je celo dobiti hotel z bazenom, kot sva obljubila Maši. Kljub temu, da je sprva kazalo, da ne bo šlo, saj so bili bodisi zasedeni, bodisi predragi ali kar oboje hkrati. Na srečo so nas iz prvega hotela pregnali komarji, tako, da imamo sedaj lep hotel z bazenom ob morju, z dvoriščem, poraslim s palmami, po katerih se podijo opice. O tem, kakšna je voda v bazenu le to, da ko sem se danes zjutraj postavil na rob bazena, v katerem so na vodi plavali lasje, listi, žuželke in še kaj, sem si rekel: “To je Indija!” In skočil v vodo. Sabrina pa je tudi že sprejela (zanjo kruto dejstvo) da se, četudi si na morju, namesto v morju, kopaš v bazenu. Seveda Maše nič od tega ne moti in plava, da je veselje.
(Fotografije sledijo v kasnejših objavah, tukaj mi jih ne uspe objaviti.)