Velebit. Saj veste, tista gromozanska skala, ki jo je nemogoče spregledati, če gremo na morje k sosedom kamorkoli med Reko in Zadrom. Za kakšne tri triglavske narodne parke je velik. Cel greben od severa do juga meri 145 kilometrov in je največje gorovje na Hrvaškem. Pri tem je najlepše seveda to, da ga je mogoče v kakšnih 7-9 dneh prehoditi. Zakaj pa ne?
Ni potrebno veliko, da se zagrejem za takšno avanturo. Sploh, ko izvem, da gre za divjino, kjer ni naselij in so na celotni trasi poti le tri koče. Preostalih pet do šest noči je mogoče prespati v zavetiščih. Torej gre za eno najodročnejših področij, kar jih je mogoče najti v bližini. Kar pomeni tudi to, da vso hrano, ki jo potrebujem za osem dni, nosim s seboj. Nahrbtnik je pokazal 20 kilogramov! Kljub temu, da sem vzel manj hrane, kot bi jo potreboval glede na predvideno porabo kalorij. Tukaj sta še dva litra vode, katere zalogo bom dnevno dopolnjeval v zavetiščih oz. vodnjakih. V nahrbtniku so še kuhalnik s posodo, spalna vreča in podloga, telefon z rezervno baterijo (predvsem za navigacijo, saj GSM signala tam bojda ni), zdravila, prva pomoč, razkuževalec za vodo in oblačila. Teh sem vzel le toliko, kot da grem na dnevni sprehod.
Sedemdnevna zaloga hrane, ki sem jo potem, ko sem nahrbtnik stehtal, še zmanjšal.
Česar podobnega se še nisem lotil. Gre za svojevrsten podvig, ki ga predvsem zaradi odročnosti in samote spremlja nešteto negotovosti. A o teh bom razpredal, ko se vrnem v civilizacijo.